Čo0dn|

Opazoval je zgradbe, ki so jih Prsti raztresli po Prsti. Posebej so ga pritegnile absolutno prevelike, ponavadi izredno visoke stavbe. Pa tudi nizke. Vse pa so bile svetleče. Namazane z zlatom. Premazane, okrašene. V popolni disharmoniji z okoljem. Sploh z naseljem, ki je bilo ponavadi blizu. Zgradbe so bile polne čudnih simbolov, zato se je teh, ki so v zgradbi živeli, prijelo ime Čudni. Razmišljal je čemu služijo.
Godba je že videl, kakšen globok vtis na Sapiense naredi zlato. In okrasje. Torej mu je bilo takoj jasno, da zgradbe vzbujajo pri Obiskovalcih veliko spoštovanje in drhtenje. Sploh pa simboli v kombinaciji z zlatom. Ob teh so kar vidno drhteli. Nič jim ni bilo potrebno reči, pa so drhteli. Obiskovalci so se imenovali tisti Prsti, ki so Zgradbe obiskovali.
Čudni pa so jim drhtenje še malce intenzivirali z umetno dekoracijo. Ne glede na prostor, kjer je Zgradba stala, so jim prostor še nadišavili. Tako, da je Zgradba postregla z dvojnim učinkom. Od zunaj vabeča, na daleč opazna in dominantna ter od znotraj skrivnostno dišeča in strahospoštovana. Ker je bil notranji prostor ponavadi temnejši, je bilo tudi precej sveč. Te so potem metale sence čez zlato in simbole, ki so v najdrznejših oblikah plesali po Sapiensovih zmedenih razumih. Seveda jih je bilo večinoma strah. O ljubezni ni bilo duha. Ne sluha. Hodili so v zgradbo in se čudili. Pojma niso imeli, čemu služi Zgradba, ne Čudni.
Zato so Čudni tem popolnim zmedencem, dosti kasneje, priredili prvi govor. Zaliti v zlato in čudno okrasje, prepolno zlatih simbolov so jim govorili v nerazumljivem jeziku. Prste je kar jemalo od hipnoze. Čudni so predvsem monotono mrmljali. Razumel jih ni nihče. Še najmanj sami sebe. Obiskovalci pa so prikimavali z glavami in se metali ob tla. Nekateri so roke vili v nebo. Nekateri so prste zvijali v čudne položaje in se čudno oglašali. Med seboj so se cukali za brade in jokali. Nekateri so samo drhteli. Nekateri so bili s pestmi. Tudi z nogami. Le najdrznejši z glavami. Ne glede na to v katero Zgradbo, ki so bile na gosto posejane po Prsti, je Godba takrat pogledal.
Ker je vse zlato in okrasje za Čudne nekdo moral ukrasti, so bili stroški malodane impozantni. Čudni so se domislili modifikacije stare Vodjeve metode, da potrebno srkajo od drugih. Obiskovalce so nahecali, da Življenje ni darilo, ki so ga dobili. Ampak, da jih darilo čaka šele ko umrejo. V bistvu pa jih čaka edino v primeru, če bodo živeli samo tako, kot jim bodo Čudni povedali. In seveda, če bodo zanje kradli dobrine in zlato ter jim ga redno prinašali. Svoje morajo seveda takoj oddati. Vendar tudi to ne bo vedno dovolj. Za nagrado, pa jim Čudni omogočijo smrt in s tem možnost pridobitve darila Življenja. Za Neobiskovalce, kot so jih Čudni imenovali, pa so govorili, da jih bo pojedel Baubau. Tega so predstavili kot najgroznejše in najhudobnejše grdo bitje. Hudobec. Seveda so se Neobiskovalci, torej vsi Palci, večina Sredincev in nekaj ostalih, smejali do solznih mešičkov. Ostalim seveda ni bilo več do smeha. Zato so Čudni kasneje uvedli tudi Čudne praznike, da so se Obiskovalci lahko vsaj takrat smejali. Seveda na silo, saj jim do smeha ni bilo. So pa ob tistih dnevih obilneje malicali. In si dvigovali holesterol ter primerjali, kdo ima več na mizi.

Zlato zlat Čudni je vstal v prepolni Zgradbi in zarožljalo je, kot da bi imela draguljarna inventuro. Potresel je z okrasjem in pomahal z rokami. Zaradi silne teže zlata ni izvajal hitrejših gibov.
»Kdo ste vi?« je pogrmel.
Seveda nobeden ni imel pojma kdo je. Vsi so samo grebli za večji kos in jim taka vprašanja ni bilo za reševati. Res ne. Takoj se jim je zdel strašno mističen. To je Godba jasno videl.
»Kaj je Življenje?« je zadonel skozi zlato masko, ki je bila za spoznanje pretežka in mu je silila nazaj. Seveda ni upal spregovoriti nihče. Slutili so, da Čudni vedo Vse.
»Življenje je grozna pot. In grozovito trpljenje!« je grmel z zlatega trona.
Obiskovalci so že skozi čutili grozo. Trpljenja so se spomnili takoj, ko so videli bolje oblečenega soseda, s privlačnejšo ženo. In večjim nagrabljenim kupom. Vsi so takoj zatrpeli.
»Koliko denarja imate s seboj? Dvignite ga v zrak!« je ponavodilil.
Iskanje po žepih in tehtanje ali naj dajo vse ali ne, je kmalu presekal s še bolj gromkim glasom:
»Oddajte ga, če ne pride Baubau!«
Stepli so se za vrstni red in oddajali kar so imeli pripravljeno. Tudi tisto, kar sprva niso mislili oddati. Ko so vse odložili, je Čudni nadaljeval.
»Vsaj enkrat na teden prinesite v Zgradbo darov, če ne, pride Baubau!« jim je še enkrat podajal prvo razumevanje Zgradbe.
»Zgradba je velika in lepa ter ogromno stane. Zato morate poskrbeti zanjo. Čuva vas pred Baubauom. Čudni si bomo vzeli zgolj košček od tega, kar boste ponižno prinesli,« je v zlato skorjo ovit Čudni prefinjeno hipnotiziral množico. S strahom. Vendar pa jih Zgradba čuva. In to jih je resnično pomirjalo. Nekateri so celo nehali drhteti.
»Če boste živeli kot je tu zapisano, boste lahko umrli. Ostale bo pojedel Baubau.«
Malo manj okrašen Čudni je prirožljal z zvitkom počečkanega papirja. Bil je poln nerazumljivih simbolov in posut z zlatim prahom. Obiskovalce je kar jemalo od vznemirjenja. Prvi so tudi omedlevali. Zlati Hišnik, kot so tajno imenovali govorečega, je slavnostno prevzel zlato čečkarijo. Nekaj časa jo je vrtel in razmišljal kje je zgornji in kje spodnji rob, nakar se je spomnil. Spomnil se je, da tega ne more vedeti nihče od prisotnih. Zato je visoko dvignil zlato pisarijo in vzkliknil:
»Tu je Zakonik! Odslej živite, kakor je tukaj zapisano!« je pogrmel, kolikor je zmogel.
Množica je kar vzvalovila. Nekateri so omedleli, zaradi končne rešitve vpršanja, kako naj živijo. Ni jih bilo malo. Predvsem Mezinci in Kazalci so se metali ob tla. Tudi Prstanci.
»Kopije zapisa vas čakajo pri Uradu za kopiranje Zakona!« je že malce hripavo zaključeval.
Dostojanstvenik se je obrnil po Obiskovalcih in si skozi zlato masko zadovoljno mel roke. Popolno pozornost je imel. Potne srage, ki so zalivale zaripel rdeč obraz, so mu silile v oko. Redke obrvi, ki si jih je zaradi nenehnega nošenja maske pridelal, niso bile kos poplavi, ki so jo vzganjale kožne pore na visokem čelu. Tudi zaudarjal je. In drhtel. Dal se je odnesti, Obiskovalci pa so še kakšno uro nepremično zrli v Zgradbino okrasje. Kmalu se je manj okrašeni skozi linico Urada zadrl:
»Spravite se po kopije!«
Obiskovalci so trumoma pridrli do okenca in ugotovili, da si kopije Zakona ne morejo privoščiti. Ker je predraga. In ker so vse kar so imeli zraven, že oddali. Nastal je zaplet. Zato se je Zlati Hišnik potopil v kontemplacijo. Pravzaprav je malce podremal, kar pa niso opazili. Po posvetu z Zgradbo, s katero je samo on znal navezati stik, jim je dovolil, da stečejo domov po denar. Kaznoval je samo deset najpočasnejših. Po napornem teku so vsak s svojim izvodom Zakona, zadihano odtavali proti počivališčih.

Nekaj Kazalcev je v gruči odhajalo v smeri Sredinca, ki je zunaj Zgradbe meditiral. Skupina ga je obšla, enemu ni dalo miru. Obrnil se je in stopil k Sredincu. Ostali so nadaljevali pot.

»Ti sploh veš, kaj je tole?« je vprašal in prst tiščal v Zakon.
Sredinec je mirno odprl oči in se pretegnil. Ljubeče je pogledal začaranega Sapiensa pred seboj. Videl je njegovo zmedo.
»Ne, vendar tudi sam ne veš kaj je,« ga je zato malce zmedel.
»Tole je Zakonik!« je malce pocepetal in visoko dvignil kopijo.
»Kdor ne živi po Zakoniku, ga pomalica Baubau!« se je drl in pikal v kopijo, kot bi jo želel pritrditi na zrak.
»Kaj pa piše v Zakoniku?« je malce prilil Sredinec.
Kazalec je pogledal nerazumljive simbole in ti so pogledali njega. Nobeden se ni zavedal.
»Kako naj vem kaj piše?« je malce zvišal svoj nemirni glas.
»Vsaj veš kaj pomenijo simboli?« ga je še malce zavrtel Sredinec.
»Poglej, pojma nimam! Ne zanima me! Ravnal se bom po njem in bom rešen. Baubau me ne bo pojedel. Ko bom umrl, bom morda prejel darilo! In pika. Kaj je tu za razumeti?!« je vrtelo Kazalca.
»Kakšno darilo?« je mirno vprašal.
»Kakšno, kakšno, smešno vprašanje,« je malce zaštekalo Kazalca.
»Življenje vendar!« se je le spomnil.
»Če te prav razumem, ti Čudni v zameno za tvoje darove in naklonjenost nudijo darilo Življenja?«
»Ja, menda,« je odvrnil Kazalec.
»Šele ko boš umrl, ti ponujajo Življenje?«
»Ja,« je dvomil s kopijo Zakona v roki.
»Kako veš, da ti ga sploh lahko?« je nenerodno vprašal poprej meditirajoči.
»Tukaj piše!« je ponosno zaključil. Kopijo Zakona je vroče poljubil.
Sredinec je zato obrnil pristop. Videl je njegovo globoko prepričanje.
»Kaj pa če si že dobil darilo Življenja? In ti ga sploh ni treba iskati, niti umreti ti ni treba zanj, ker ga že imaš?«
Kazalca je malce ustavilo. Pri vsem grebenju in obsojanju, ki ga je do tedaj izvajal, se mu nikoli ni zdelo, da je živ. V bližini Sredinca pa je bil nekakšen mir. Skoraj življenski. Vseeno je vztrajal.
»Smešen si s svojo trditvijo. Kako lahko to imenuješ Življenje? To je vendar trpljenje, jasno so nam v Zgradbi razložili,« je pod polnim vtisom razlagal vloženi.
»Se ti zdi, da trpim?« ga je vprašal mehko sproščen Sredinec.
Kazalec je več kot začutil njegovo netrpljenje. Spontanost in ljubezen ter glasbo v ozadju, ki je seveda ni zaznal. Ga je pa zazibala v mehko stanje.
»Ne ravno, pravzaprav ne,« je zato ugotovil. Hipnoza je bila vseeno premočna.
»Vendar ti nisi bil v Zgradbi. Tebe bo pojedel Baubau. Nič ti ne pomaga sproščenost. Niti to, da uživaš darilo Življenja,« je pametoval Kazalec.
»Pa te ne mika, da bi svojega odprl in vsaj pogledal kaj je notri?« ga je malce vzpodbudil Sredinec.
»Ne zanima me trpljenje!« je bil bliskovit.
»Kaj če je trpljenje samo plast, ki so ti jo nastavili na darilo. Smrdljiva plast, ki ti preprečuje, da bi pogledal notri?« ga je še malce podrezal.
»Nemogoče!« ga ni popustilo.
»Kaj če plast strahu enostavno vrneš tistim, ki so ti jo dali in se jim zahvališ za trud? Se ti ne zdi, da bi Življenje kar samo prišlo ven?«
»Ne bom te poslušal! Ne! Hočeš me speljati vstran od Zgradbe!!« je zaživinil Kazalec.
Sredincu se je rojak zazdel sila smešen. Njegovo darilo Življenja, so mu Čudni skrili za vrata smrti. In tega ni videl. Ni se zavedal. Živemu bitju so ponudili Življenje, šele ko bo umrlo.
»Ravnal bom po Zakonu in se rešil!« se je zmagoslavno zadrl in si svoje darilo Življenja dokončno pustil skriti za vrata smrti. Zgradba je le Zgradba in Baubau je le Baubau, je pomislil.

Prsti so s kopijami Zakona prišli domov in jih obravnavali v krogu družine. To je bila smešna skupnost, kjer najmočnejši soli pamet drugim. Tudi, če nima pojma za kaj gre. Takrat še sicer prav posebej. Gledali so simbole in se čudili. Zmajevali so z glavami in se še bolj čudili. Postajali so čudni.
Čudnim je bilo seveda že od začetka vseeno, na kakšen način si bodo Prsti simbole razlagali. Samo, da ostanejo zmedeni. Saj tudi sami niso vedeli, kaj pomenijo. To je bil del taktike, ki si jo je zamislil Zlati Hišnik. Seveda nobeden, nikoli, Zakona ni znal prebrati. Še manj razumeti ali ga celo izvajati. Zato so Čudni nemoteno izvajali strah in odvzem dobrin in svobode.
Tudi Zlati hišnik ni vedel, kaj zlato nesmiselje pomeni. Nekoč, ko se je metal po zlatu in trepetajoče lizal zlate simbole, je polil zlato, ki se je vkuhavalo v bližini. Rad je imel brbotajočo zlato juho. Zvok in vonj prav tako. Pomirjala je njegove zdivjane misli. Razen pohlepa ni čutil ničesar. Tudi nobeden njegov kasnejši namestnik ne. Nesrečno juho je med manevriranjem polil po pozlačenih pisarijah, ki jih čečkal njegov zmedeni nečak. Govoril je, da riše zlato. Tako je nastal Zakonik. Česar pa kalni Sapiensi niso nikoli izvedeli.
Kasneje so se pojavili Podčudni, ki so Zakonik tolmačili Prstom. Prsti pa so v Zgradbo nemoteno prinašali dobrine in se kasneje še naučili raznega obredja. To so ponavljajoči gibi z raznim oglašanjem, ploskanjem, metanjem ob tla, steno, mizo, stol, kar je pač pri roki. Tudi vrteli so se nekateri, pa mahali z rokami, počepali in fiskulturili. Nekateri so se celo sami pretepali. Ni jim pa koristilo, čeprav se jim je zdelo. Pomirjal jih je edino pogled na Zgradbo, ko so vanjo prinašali darov. In misel, da jih Zgradba čuva in skrbi zanje. Kot oni zanjo. Čudni pa so postajali vedno bolj čudni. Podčudni so Sapiensom dosti kasneje prevedli Zakonik v razumljive besede. Seveda po strogih navodilih Čudnih, ki so jih dajali glede na okolje, v katerem je Zgradba bila postavljena. Torej glede na Vodjeve potrebe.

»Zlati Hišnik, lahko vstopiš!« se je zadrl Vodja.
Zlatega Hišnika, ki je bil glavni v Vodjevini in je imel najvišjo Zgradbo, so prinesli v zlato Vodjevo sprejemnico. Vodja je počival v perju iz Zlatega pava, na glavi je imel pritrjeno ogromno kepo zlata in na njej velikansko krono. Nekaj degeneriranih živali in modificiranih zlatih rastlin je žalostno služilo zamegljenemu Vodji. Kakšnih trideset metrov pred Vodjo so nosilnico neslišno spustili na zlato preprogo. Po stenah je bil nalepljen denar, ki ga je Vodja pobiral od svojih. Stene so bile seveda ogromne.
Vodja ni trpel, da obiskovalci sedijo v nosilnicah, zato je Zlati Hišnik moral zadnjih dvajset metrov peš. Zaradi silne zlate opreme mu je hoja povzročala nemalo težav. Tudi pomoči mu njegovi številni podaniki niso smeli nuditi. Nemo so vzpodbujali dostojanjstvenika, ki se je pod težkim zlatim oklepom mukoma prebijal proti zlatemu tronu. Po desetih metrih, ki jih je prehodil v manj kot pol ure, je padel na kolena. Vodja je medtem že malce zadremal. Na kolena je padel zaradi utrujenosti in protokola, saj se pred Vodjo lahko pride izključno po kolenih. Zadnjih deset metrov je kolenil v rekordnih 1:23:45:678. Potem je povsem izčrpan padel po tleh. Vodja se je zdrznil in pogledal kup zlata pred njim.
»Je to vse, kar ste mi ta mesec prinesli?« se je zadrl in mahal z ogromnim zlatim žezlom.
Hišnik se ni premikal, tako da ga Vodja ni opazil.
»Ne!« je zadonelo izpod kupa zlata.
Vodja je bedasto pogledal Prvega svetovalca in mu namignil naj stopi bližje.
»Govoreče zlato?!« je šepnil prvemu.
»Ne, to je Zlati Hišnik. Zlato že prelagajo v zakladnico. Kakšnih pet ur dela še imajo,« je pojasnil svetovalec.
»S tem železom ti dajem znak,« je začel Vodja, ko ga je svetovalec diskretno prekinil in mu prišepnil:
»Kralj Vodja, žezlo se reče, Kralj Vodja.«
»Železo!« je siknil Vodja skozi zobe proti Prvemu.
»Premilostljivi Vodja nadKralj, žezlo ste ga imenovali. In še zadolžili ste me, naj vas vedno opomnim,« je še enkrat prevzel odgovornost.
»Železo!« je še zasikal v svetovalca in ga počil po glavi. Malenkost se je pocedilo.
»S tem Zlatim železom, ki ga zdaj imenujem Zlato Žezlo, ti dajem znak,« je nagovoril izmučenega Zlatega Hišnika, ki je počasi prihajal do sape. Žezlo je bilo rdečkasto obarvano.
»Ja?!« je čez čas dostojanstvenik spravil skupaj.
Vodja je medtem pozabil kaj je želel povedati. Zato je dal znak za pojedino. Odrožljali so v obednico in posedli za bogato obloženo mizo. Šibila se ni, ker je bila precej podprta in utrjena z zlatom. Pod steklom, ki je bilo na zgornji strani mize, so bili največji bankovci z Vodjevimi slikami. Te so bile precej velike, saj se je Vodja izredno rad fotografiral s polno opremo. Takrat je bil res velik. Fizično. In svetil se je. Vodjo in dostojanstvenika so razkrasili in jima pripravili pribor. Potem so jedli. In pili. Vedno več in vedno bolj.
Potem so prišla dekleta in so se igrali. Marsikaj. Tudi igre, kjer so potrebovali velik prt. Dostojanstvenik je bil skozi pod mizo. Predvsem v jutranjem delu zabave. Takrat so prinesli še čudne snovi in Vodjeva zabava je postajala vse glasnejša in zdivjana. Gole kože je bilo več kot pokrite. Čez kakšne tri dni je Vodjeva zabava počasi izgubljala zagon. Proti večeru petega dne, je Vodja v objemu svojih najizbranejših zagrgral v razmajanega in razlezenega dostojanstvenika:
»Poberi se in si vzami svoj delež!«
Zlatega hišnika so lahko odnesli v Zgradbo. Zraven so vlekli poln zaboj zlata.

Godbi je bilo povsem jasno, zakaj lahko na vrhu Voditeljev, Čudni sedijo povsem blizu kraljev. Zraven pa sta bila še Producent in Znanstvenik, ki mu je bil takoj sumljiv.

H| šazVe č0č m|

Ominega dvojnega vrtenja se je dobro spomnil. Takrat ga je še napihovalo. Slabo mu sicer ni bilo, ker se rad vrti. Slabo mu je bilo pravzaprav samo takrat, ko ga je glasba napila. Napihovalo pa ga je predvsem zaradi dvojnosti. Sedaj pa je že sam izvedel trojno in Omi ni kanil povedati, če ga ne vpraša. Pripravljen na dogodbivščino je globoko raztegnil dihalni prostor in se nežno prepustil vrtenju proti prostoru.

»Omino!« je nežno toplo zavela.
»Ja?!« je pogodel Godba.
»Omino dete!«
Oma ga je zajela in prelila s predglasbo. Takrat se mu je vedno zdelo, da zna. Celo čutil je. Skoraj zavedal.
»Vidim tvoje Srce, kako žari Godba. Naj ti bo kažipot tudi zdaj!« mu je omasto rekla in hladnotopelje, Omine svetle temnine, ga je priodnesla do obronkov Velikega hriba.

Mešani gozd, prepoln Življenja, se je stapljal z njim. Ni ga poznal. Vsega. Tudi vseh bitji, ki jih je resnično mrgolelo, ne. Znanih, Skritih, Razumnih, Čutečih. Tudi Senčnih. Temne in Svetle Sence. Tem se je še najbolj čudil. Pomišljal je celo, da ni na Prsti, ko mu je skoraj v septimi, sugerirala svojo odprto bližino. Tudi zavohal jo je. Vsa gozdna bitja so gledala s Srcem. Ljubil je že dolgo. Zato je videl. S hodali je nekaj časa lomastil v harmoniziran prostor in Oma je premaknila osnovni tonski sestav. Tudi pozornemu Opazovalcu, bi njegovo lomastenje ostalo neslišno. Takšna frajerka je Oma. Ominemu torej ni bilo težko ne hoditi, ne prijemati in ne navezovati stikov. Ker je bil stičen. V fazi in v nuli obenem. Opa pa je, kljub letom, še vedno fid. Stikalo. Ker stika.

F(P)rst oK

»Kam te nese, Godba?« se je prijazno zaslišalo.
»Zgleda, da kar na vrh!« je v smehu odvrnil Godba znanemu glasu, čeprav ga ni videl.
Stari prijatelj je ponosno stopil iz Loga, kjer je najraje meditiral. In delal. Neme stvari je učil govoriti. Marsikje.
»Pozdravljen, prijatelj!« je smejoč stopil Godbi v objem.
Godba ga je objel. Znal je že objeti in objem sprejeti. Omina šola. Potem sta se sklenila.
Pogledal, ga je v njegove globoke oči. Globina, ki je bila Vidna s Srcem, je sproščujoče povabila.
Telo, ki ga je imel, je delovalo nerodno. Glavo podobno Sapiensovi je imel pritrjeno na kengu®ujevo telo. Noge je imel šibke in slabo prekrvavljene. Tudi roke. Kljub temu se je premikal z gracioznostjo vode in silo ognja. Godbi je ostal za vedno Nepozaben. Zavedno. Spredaj, v lepo, a nerodno izdelanem, kosmatem žakeljčku je nosil Belega. Tako ga je sam imenoval. Bil je majhen, a je rasel. Še enkrat so ga pritegnile njegove globoke oči. Globina. 0n je poznal odgovore, ker je 0dgovor. Zato je tam, če že kdo vpraša?
»Kaj je to Globina?« je po sklenjeni meditaciji ugledal novonastala zrna.
»Ko boš vedel, kaj je širina, boš vedel tudi kaj je Globina,« mu je nežno godel.
Godbi je od nekdaj godla njegova godba. Vedno je rad godel. Čeprav ga niso razumeli.
»Kaj je to širina?« je omasto vprašal.
»Pravokotna višina,« je razlagal gozdni.
»In kaj je višina?« je nadaljeval Godba in si ponastavljal kepo, ki mu je zlezla malo naprej.
»Višina je nasprotna od Globine,« je bil kratek. Enostaven, kar se da.
Vrtenje v kepi je uporabljal vedno, kadar je kaj iskal.
»In kje je Globina?« ga je prešinilo.
Takrat se je spomnil. Ominega nasveta. Srce naj ti bo kažipot. Saj zdaj nekaj išče, ne?
»Globina je v meni, mi je rekla Oma,« se je kot smrkavec pohvalil Godba. Potegnil je smrkelj.
Logarja je še enkrat pogledal. Začutil ga je v popolnju. Ravno takšnem, da je popolno.
»In kje si ti, dragi moj prijatelj?« ga je vprašal Godba.

Jaz sem Tukaj, kjer se stekajo širina, višina in Globina.
V kristalnem zalivu,
ki na drugi strani izvira.
Čist izvir se razširi v prozorno reko,
v kateri sva se oba že kopala.

Potem ju je lovila meditacija. Že od nekdaj so se radi lovili po prostorih. In navdihovali. Povsem spontano. Ne tekmovali. Prepuščali.

»Zakaj te potem ne vidijo?« je bil naslednji teden radoveden Godba.
»Ker še ne vedo kaj je širina, prijatelj,« je gozdni pojasnjeval zmede.
»Kaj pa na reki, zakaj te tam niso 0pazili?« je še ponihal zdavnaj umirjeno.
Globoko ga je pogledal in mu odgovoril. Godba je razumel. Ker niso gledali s Srcem.
»In ker so gledali Belega. Nekateri so mu celo verjeli,« je dejal in Belega pobožal po čudni glavi. Potem ga je spustil k ognju. Beli se je z ognjem vedno pomiril. Ni divjal in jih strašil.
»Baje si celo v enigmi?« je napol potipal Godba.
»Mah, mah, kam jo mahaš?« je odgovoril in zaplesal.
Plesal je z lahkoto elegiba. S sproščenostjo svobodnega čistega Bitja, ki se predaja.
Predal se je tudi Godba. Zanj in zase. Zanjo, za njih. Zanjse. Zasenj. Vseenemu.
Ples. . .
»Se ti ne zdi, da na sotočju nekako obstojiš?« je kasneje opazoval Godba.
»Tudi ko obstojiš, obstajaš,« se mu je posmejal.
»Pravzaprav, ko obstojiš šele Obstajaš,« je ugotavljal godbeno.
»Če ne stojiš pač ne obstajaš! Si v Neobstoju,« se je široko smejal urejevalec gozda.
»Če mencaš pa si v Medobstoju,« je še zletelo Godbi.
Obstajaš.
Vedno si. Ne glede kje. Godba je celo vedel kje.
Spet sta plesala. Predano, prepuščeno. Obronki Velikega hriba so se tiščali zraven. Okolišnja bitja je zavrtelo v plesno šolo, ki sta jo spontano prirejala. Predvsem za tista nova, ki še niso vedela, kaj je spontanost. Tarzan se je že zdavnaj spomnil.
Ples. . .
»Stari na vrh Velikega pojdem, vleče me, kaj mi svetuješ?« je kot tretjič prerojen vprašal.
Ples ga je namreč vedno okopal. Globoko v bitje. Vedno je ostalo samo bistveno. Zaradi vrtenja namreč nebistveno odpade. Nebistveno ima premočrtno gibanje in mu vrtenje ne odgovarja. Zato tudi tangenta beži od krožnice. Ne razume je, čeprav jo čuti.
»Jemlje si samo oči, Srce je ne zanima,« je rekel in si v vrečo položil rastlino, ki se mu je več kot ponujala.
Godba ga je objel in stopila sta se v kepo prijateljstva. To je daleč najlepša kepa. Dosti lepša od zlate, ki sploh ni lepa, ker ni niti Živa.
Logar se je stopil z okolico, Godbo pa je odtopilo proti Vrhu.

Hodil je po gozdu, ki se je vse bolj redčil. Bitij je bilo še vedno precej, na kvadratni meter. Vendar se niso drenjala, kot drugje. Godbo so vse manj zanimale oblike, zato ga tudi ni več ustavljalo. Počasi je prebil snežno mejo in za seboj je lahko opazil stopinje. Najprej se jim je začel smejati in jih nagovarjati, potem pa je videl, da so njegove. Ker je pač tacal po snegu. Tak trenuten zmedenček je znal biti. Kljub temu, da je oblikam malo pred tem razlagal in dopovedoval, da ga sploh ne zanimajo.
Mrzlo je postajalo in led je trdil belo, izredno svetlo okolico. Na popolnoma zaledenelem in z visokim snegom posutem vrhu, se je bleščala velikanska, belo zaledenela hiša. Ko je prihajal bližje, je njeno velikost šele prav dojel. Blišč je prihajal od neštetih oken, ki so prekrivale snežno belo pročelje. Okna so se mu zdela kot velike oči. Široko odprte, a nepremične. Različnih globin, a nobeno Globoko. Vsakemu se je videlo dno. Bilo pa jih je nešteto. Vsaj toliko. Vse so gledale točno njega, ne da bi ga spremljale. Nemo so bolščale vanj. Zeblo ga ni, ker je tajči vedno nekje blizu. Bližje je prihajal, večje so postajale.
Beli se je igral pred hišo. Najprej ga sploh ni opazil, vendar se je premaknil in v čistem snegu je videl njegovo sled. Dokaj naglo se je premikal. In stakato. Pred ogromnimi vhodnimi vrati se je ponovno ustavil. Stopil je precej nazaj, kajti res so bila velika. Počil se je v mehki sneg in opazoval. Najprej je opazil vodo pod hodali, ki je spremenila agregatno. Kjerkoli je bil, se je rada igrala z njim. Kmalu se mu je zazdelo, da se hiša vzdiguje. In potem vedno bolj. Vendar se ni. S svojim toplim Srcem je snegu kazal novo zabavo. Zato je topil kristalčke na katerih je sedel in tonil proti poležani travi, ki se je nežno prebujala.
»Pomlad?« je vprašala trava, ko se je sesedel nanjo.
»Godba,« se je predstavil in jo pobožal po dolgih, z vodo okrašenih vlaknih.
Malo se je postavila in zavrtela okoli.
»Dolgo smo te čakali,« je rekla in pretegnila ozka stebla.
Odprla je pore in jih obrnila proti belemu soncu.
»Uš, nič ni v njem!« se je zdrznila trava in se skrila pod Godbo.
»Kakšno sonce pa je to, Pomlad?« je vprašala.
Godba ni vedel niti, kakšno je bilo belo sonce prejšnjo pomlad. Tako ni poznal odgovora.
»Belo?« je pomahal s prijemali.
»Ja, vendar zakaj me ne greje?« ga je še vprašala.
»Najbrž, ker se mu ne prepustiš,« je povsem aklimatiziran Godba koordiniral.
Trava ga je pobožala po sedalu in se umirila. Rada je imela Pomlad.

Godba je mirno dihal in kmalu je iz daljave zaslišal lomastenje. Gospod, ki je stopal proti hiši je bil temneje oblečen. Le malenkost temneje od okolice. Zato ga je sploh opazil. Dokaj hitro je gazil proti hiši. V rokah je imel škatlo. Kasneje je opazil še ozko, črno pentljo, ki je bila na hitro zvezana čez paket. Gospod je prilomastil do vhoda. Potrkal je z velikim trkalom. Vrata so se neslišno odprla. Priklonil se je in rekel:

»Pozdravljena Večočna. Darilo sem vam prinesel. Življenje.«
Gospod je odložil paket pred odprta vrata, se še enkrat priklonil in rekel:
»Hvala.«
Potem se je obrnil in odšel.

Belo bela Večočna je čez čas pridrsela do vrat. Beli je vzel paket in ga odnesel njej. Potežkala ga je. Zavrtela je škatlo in jo z eno potezo odprla. Iz nje je vzela darilo. Življenje.
Malo si ga je ogledovala in ga vohala. Gledala in božala. Potem je iz njega vzela oko. Ostalo je vrgla po hodniku. Beli, ki je nemirno čakal, je nemudoma planil na ostanke in jih sestavil nazaj v škatlo. Bil je dovolj spreten, da je v paket lično zapakiral vse, razen očesa, ki ga je bela odnesla. Na paket je potem privezal belo pentljo in ga odnesel. Godba ni videl kam, ker je sedel predaleč. Večočna pa je darovano oko odnesla nekaj nadstropij višje. Mehko je drsela. Tam ga je umestila v ledeno pročelje. Ne takoj. Malo ga je še merila, očistila in ohladila. Oko je dobilo značilno nepremično bolščanje. Ni se dosti razlikovalo od ostalih, prej vgrajenih. Tudi dno je lahko videl.
Kakor tudi temneje oblečenega, ki je spet prihajal. In spet. In znova. Vedno se je ponovil isti postopek in Godba je videl, da sta zaciklana ter da se kaj drugega ne bo zgodilo.
Belo sonce je začelo počasi zahajati. Prejšnjo belo bleščavo je nadomestila mlečna, nežna svetloba. Gospoda ni bilo blizu. Odšel je nekam v dolino.
Počasi je vzšlo bleščeče črno sonce. Vso okolico je zalila bleščeča, kovinska tema. Mrzlo je bilo isto kot prej. Ne bolj, ne manj. Sedečega Godbe ni motila. V gozdu se je zaslišalo lomastenje. Gospod je hodil proti Večočni. Bil je le malenkost svetleje oblečen. Zato ga je sploh opazil. Hodil je po že dobro uhojeni gazi. V rokah je imel paket, ki ga je Godba lahko videl, saj je bil lepo prevezan z belo pentljo. Prihitel je do vrat, kar je lahko sklepal po hitrem dihanju s tiste smeri. Videlo se ni najbolje, pa vendar dovolj. Zaslišalo se je trkanje in čez čas:

»Pozdravljena Večočna. Darilo sem vam prinesel. Življenje.«

Potem se je priklonil, zahvalil ter odtlačil v temo. Nekam proti gozdu jo je mahnil.
Godba je gledal hišo z bleščeče črnim pročeljem in nekje nad vhodom je bilo vstavljeno prinešeno oko. Potem je prilomastilo. Godba ni bil več pozoren. Vedel je, da je spet oni z darilom. Res je bil. Prinašal jih je vse do mlečne, nežne svetlobe, ki je zamenjala bleščečo temo. Nato je počasi vzšlo belo sonce. Nedolgo zatem je zaslišal znani šum iz gozda. Gospod se je bližal zdaj spet belo obsijani hiši. Godba je krog že dodobra utrdil in postala mu je beda. Zato je vstal in se pretegnil. Prinašalec daril je prihajal vedno bližje.

»Si kaj utrujen?« je vprašal Godba.
Gospod ga je začudeno pogledal, saj tod ni zahajal nobeden razen belega in črnega sonca.
»Nisem. Kadar delam nisem utrujen, čemu te to zanima?«
»Lahko bi nesel tale paket namesto tebe. Vseskozi prihajaš sem gor, pa se ne moreš niti odpočiti,« mu je navrgrel.
»Ne potrebujem počitka!« Gospod je bil odločen.
»Kaj pa meditacija? Lahko bi malo pomeditiral,« je zrnil Godba.
»Ne meditiram,« je bil hiter.
»Ker ne znaš?« je še malo tresel Godba.
»Res ne znam,« je rekel, ko je pomislil, da niti nima časa. Ker nenehno prinaša darila.
»Saj ni kaj znati, le prepustiš se,« ga je celo nasmihal Godba.
Gospod se je malo prepustil in meditacija ne čaka. Nobenega. Vedno je zraven.
»Če se prepustim, ni nujno, da bom odnesel ta paket,« je takoj, s polno modrostjo odvrnil.
»Saj zato sem ti ponudil pomoč. In ne zaradi počitka.«
Gospod ga je bolje pogledal, mu izročil darilo in rekel:
»Potrkaj in odloži paket pred vrata. Povej kaj si prinesel. Potem se prikloni in zahvali ter odidi. Raje se ne obračaj nazaj, niti slučajno pa ne vstopi v hišo.«
»In kaj je v darilu?« je še vprašal.
»Življenje,« je rekel, ko je že mezel v meditacijo.

Godba ga je pustil v miru in s paketom odšel proti mestu, ki ga je že prej raztopil. Namestil se je na prijateljico travo in darilo položil predse. Notri je bilo Življenje.
Življenje v škatli. Na hitro pozvezano s pentljo.
Zaprl je oči in meditiral.
Živ oD aril0

Odprl je oči in pogledal s Srcem.
Pred njim je bilo darilo.
Življenje.
Darilo ni bilo njegovo.
Še zdaleč ne.
Gospod mu je povedal čigavo je.
Gledal je darilo in pobožal nerodno ovito pentljo.
Ni je odvil. Ni ga odprl.
S prijemalom, je na vrhu škatle nežno naredil majhno luknjico.
Iz škatle se je zaslišal nežen glasek:

»Spusti me ven. Prosim.«
Godba je prepuščal. Popolnoma.
»Čemu?«
»Ker mi bo vzela oko. Gospod, ki me je prinesel, mi je že povedal.«
Življenje je bilo na tekočem.
»Čemu bi ti vzela oko?«
»Kdor prestopi prag njene hiše, je ob oko,« je pojasnjevalo.
»In kaj potem, če ti vzame oko?« je še kar nabijal Godba.
»Kako bom pa potem kaj videlo?« je skoraj žalostno vprašalo Življenje.
»Kaj bi želelo videti?« je naredil še malo prostora.
»Ja, življenje vendar.«
Življenje je hotelo videti življenje. In to z očmi. Senzacionalno.
»Sebe ne rabiš gledati z očmi, Življenje,« ga je učil Godba.
»Z očmi ga ne moreš videti. Gledati moraš s Srcem,« je kot že tolikokrat dodal. Kot da vadi.
»Kje pa imam Srce?« je pobaralo Življenje.
»V škatli,« je Godba mlel zrnje in potolkel po pokrovu.
»In kako naj pridem do njega?« je bilo radovedno Življenje.
»Kdo pa te je zaprl tukaj notri?« je v čisti toniki godel Godba.
»Samo sem se.«
»Čemu?« Spet je nabijal.
»Ne vem, ampak žal mi je. Zdaj mi je žal. Prej v dolini mi ni bilo. Kar želelo sem nekam vstran. Gospod je slišal moje prošnje in me odnsel.«
»Odnesel? Prosilo si in te je odnesel?« je z drobnim svedrom vrtal velika spoznanja.
»No, pred tem sem se zapakiralo v škatlo in si nadelo pentljo. Šele potem je prišel in me odnesel, saj če si sam ne natakneš pentlje, ne pride,« je odgovarjalo.
»Torej si svobodno zlezlo v škatlo in zdaj prosiš, naj te spustim ven,« je napol vprašal.
»Tako je! Prosim te, spusti me ven,« je že drugič isto moledovalo Življenje.
»Enostaven bom, Življenje. Ne morem te spustiti ven, ker si se svobodno zapakiralo. Paket pa moram odnesti v hišo, ker sem tako rekel. Kaj bova torej storila?«
Prostor je napolnila življenska godba.
»Ne vem,« je bilo čez čas pošteno Življenje.
»Saj ni kaj vedeti, prepustila se bova. Sprosti se, Življenje.«
Življenje je plitko dihalo skozi majhno luknjico in se borilo za mrzli beli snop, ki je na ozkem žarku prodiral v škatlo. Kmalu je ujelo ritem, s katerim je lahko mešalo okolišnji, kristalno beli pejsaž. Gospod nedaleč vstran je meditiral. Godba je opazoval. Tajči je miril škatlo.

Vhodna vrata so se še pred prihodom mlečne svetlobe odprla. Beli je pomigal v snegu in to je bilo za nekaj časa vse. Potem je pridrsela v vežo. Godbi se je zdela vznemirjena. Nešteto oči ga je butasto gledalo. Pogledovala je proti gozdu, od koder je ponavadi prihajal z darili. Ni ga bilo. In ni ga videla, kako je mirno meditiral, res že dolgo ni. Stopila je tik do vrat in opazovala horizont.
Opazila je Godbo, ki je mirno sedel nedaleč od vhoda in natopil lep krogec snega. Voda je zbudila precej trave, ki pa se je pred mrzlim belim soncem raje potuhnila.
»Kdo si in kaj počneš tam z mojim darilom,« je ledeno spregovorila. Ni ga zazeblo.
Najprej je celo mislil ziniti »sem pridi ti, sem te vprašal«, pa je videl, da ima rada sisteme, kar pomeni, da ji je navdih tuj. In ne bi kapirala. Sicer pa ni bila niti njegova finta.
»Godba sem,« je rekel, vstal in mehko odkorakal proti njej.
»Darilo si pozabil!« ga je opomnila.
Malodane malomarno se je obrnil in nemoteno hodil dalje. Potem je rekel:
»Čigavo je darilo?« jo je malo »štohnil«, kot bi navrgla Oma.
»Moje!« je bila ledeno nemirna. Dolgo namreč ni dobila kakšnega. Gospod je že dolgo meditiral, navajena je bila dosti pogostejših predvsem pa protokolnih in etiketiranih obiskov. Seveda so jo zanimala le darila. Oči.
»Potem si ga pozabila ti,« ji je odvrnil.
Večočna je dvignila belo, z ivjem obdano obrv nad večjimi očesi.
»Pogumen si takole na mojem dvorišču Godba. Darilo si, po stopinjah sodeč, tja odvlekel ti in ga potem tam tudi pustil,« je malo ponastavila karte.
Zato se je Godba obrnil in šel po darilo. Pobral je škatlo in Življenje ga je skozi majhno luknjico plašno pogledalo. Godba mu je pomižiknil in stopil proti hiši.
H |šA

Pred vrata je položil odprto darilo in jo pogledal.
»Tukaj je tvoje darilo,« je bil čim bolj in kar se le da neprotokolaren Godba. Od nekdaj so mu šli na kozlanje. Protokoli, etikete in sistemi priklanjanja.
»To ni moje darilo!« je povsem zledenela.
»Kako ni, če si prej trdila obratno,« se je zvijal.
»Nekdo ga je odprl. Torej ni moje. Si ga ti?«
Bil je v kristalni rešetki. Luknjica je bila več kot vidna. Darilo je bilo nesporno odprto. Še Življenje se je zaslišalo, kako sope mrzli zrak.
»Em, ja,« je malce pomigal.
»Torej je moje?« je dobro poskusil Godba.
»Torej si mi ga ukradel,« je bila ledena.
»Nisem ga ukradel, samo luknjico sem naredil vanj,« je še odpiral bonuse.
»No, potem pa naj bo tvoje!« je rekla in se užaljeno obrnila v hišo.
»Odnesi si ga kamor želiš! Nočem ga videti!« je snežila.
Godba ni bil od Včeraj in se ni prehitro veselil. Življenje se je.
»Razen . . .« je pravilno zaslutil.
»Razen, da bom vzela oko,« je bila kategorična.
»Dolgo že nisem kakšnega vgradila. Nestrpna postajam,« še je ženščila.
»Zakaj jemlješ oči?« je vprašal Godba.
»Rada opazujem življenje,« je minimalno dvignila temperaturo.
Mlečna svetloba je počasi menjavala bleščeče belo.
»Skozi njihove oči ga ne boš videla,« je bil jasen.
Z Življenjem sta si pomežiknila skozi luknjico na škatli.

Večočna je zaprla spodnje oči. Odneslo jo je po utečenem sistemu, ki ga je že zdavnaj zamrznila globoko v sebi. Z ledeno natančnostjo je našla in predlagala novo rešitev.

»Naj jim jemljem Srca?« je bila neomajna.
»Tega veš, da ne moreš,« je rekel, ko se je spomnil Ominega kažipota.
»Kaj pa potem?«
»Najdi svojega,« ji je svetoval Godba. In ni ji računal!
»Kaj pa darila? Gospod jih bo spet začel prinašati.«
»Ni mu jih potrebno sprejeti in bo lahko v miru meditiral,« je čistil Godba.
»Kaj pa darila, paketi? Ne morem jih pustiti ležati kar tam, le kako bi to zgledalo? Redoljubna sem, veš. Prinaša jih zato, ker imam rada pospravljeno.,« je nizala Večočna.
»Glej stara, paketi se sami spakirajo. Šele potem jih odnese. Če jih pustimo tam, se bodo sami odpakirali. Ker jih nihče ne bo nikamor odnesel. Bodo že prilezli ven.«
»Kako veš?« je vprašala.
»Ker so se sami svobodno zapakirali. Torej se znajo tudi odpakirati.«
»Kako veš, da se bodo hoteli odpakirati?« je bila še kar radovedna.
»Saj ne vem, lahko pa vprašam kar tega tukaj, kaj praviš?«
»Ja!« se je zadrlo Življenje skozi majhno luknjico, čeprav vprašanje še ni bilo namenjeno njemu.
»Želim se odpakirati, ker želim poiskati svoje Srce. Zato sem se sploh zapakiralo v škatlo. Ker nisem našlo svojega Srca,« je bilo povsem odkrito Življenje.
»Mi vseeno daš oko?« je potrgovala Večočna, Godba pa se je nasmehnil in jo malo zavrtel:
»Ne rabiš več oči, stara. Srce išči, z njim boš Videla Vse.«
Črno bleščeče sonce je zamenjalo mlečno svetlobo in hiša je zasijala v črnini. Oči so nemo zrle iz ogromnega pročelja. Stala je pri vhodu in vdihovala ledeno črnino. Življenje se je počasi izvijalo skozi drobno luknjico. Godba je sproščeno dihal. Vse do mlečne svetlobe so bili nekako v ravnovesju. Gospod je nemoteno meditiral, nedaleč od tam. Potem je spet posijalo belo sonce.
Življenje se je nekako izvilo iz škatle, v katero se je takrat samo zaprlo. Nepremično je zrlo Godbo in mu reklo:

»Kako se ti naj zahvalim!« in se mu vrglo za vrat.
»Sebi se zahvali. Tako, da se ne zapiraš več v škatlo!« je bil življenski Godba.
Pograbil je prazno škatlo in jo povrtel v roki. Potem jo je zabrisal mimo Večočne v hišo. Beli se je nemudoma zapodil v hišo in manično nekaj iskal. Dejavnost je vse bolj intenziviral in vidno rušil ustaljeni hišni red. Godba je zmedo seveda opazil.
»Kaj mu je?«
Bela se je malce premaknila iz stanja, ki ga je izvajala. Zavrtela je oči in videla Belega kako nori po hodniku. Tudi razmetaval je že.
»Išče ostanke Življenja. Vedno, ko vzamem oko, vržem škatlo in ostanek na tla. To potem spakira nazaj. Takšno bitje je, sam si je svobodno izbral,« je mirno govorila ledena.
»Kako ga misliš ustaviti?« je pozanimalo Godbo.
»Ne bo se ga dalo, močno voljo ima,« je bila nenavadno mirna.
Beli je že prestavljal lepo zložen hodnik in se zaletaval v opremo. Manično je iskal ostanke Življenja. Tudi razbil je že kaj. Ni kazalo, da bi nehal. Vse bolj pa se je kazal nemir, ki je pričel najedati Večočno. Zaradi belega razbojnika, ki je brezkompromisno preurejal vhodni del Bele večočnice.
»In nisem ga jaz pognala!« je še imaginarno pokazala na Godbo.

Godba se je takrat spomnil, kaj Belega pomirja. Logar mu je to že takrat, ko sta delala Sonce, dobro vtisnil v dojemnilnik. Zato se je umiril in povprašal ter povabil ogenj. Seveda je bil takoj za akcijo. On je vedno za akcijo. Beli je že marsikaj polomil in ravno začel napadati pročelje. Manično iskanje Življenskih ostankov je prerastlo v norost. Gon v njem je opazil drobni plamenček, ki se je pojavil pod širokim ledenim stopniščem. Ta je prerastel v simpatičen ogenjček, ki je počasi odtajal belo intenzivje. Sublimacija se je pokazala v polnem programu, ko je ogenjček prerastel v droben kres. Beli je pomirjeno sedel k velikemu ognju in se zazrl vanj.
Večočna, nevajena toplote je prevzela ves nemir in norost, ki jo je Beli zapustil prostoru. Ko se je začelo topiti stopnišče, so se delali čudoviti oblaki pare. Izgubila je nadzor nad seboj in začela cepetati. Norela je med ognjenimi zublji, ki so topili zaledenelo hišo.
»Moja hišaaAAA!« je vse bolj živinila.
»Moje oči, moja hišaaaaaaaajs,« se je drla, ko je tudi njo malo načelo.
Led na njej se je stopil, ko jo je zajel ogenj. Spet sublimacija.
»Zgorela bom!« se je malce obsedeno drla.
»Ne bi stopila ven?« ji je mirno svetovalo zunaj uživajoče Življenje.
Ko so jo kresovi zublji že pošteno načeli, se je le odločila. Vrgla se je čez vrata v globoki sneg. Hipoma ga je stopila kakšen kvadratni meter ali dva in se ob poltihem »ššššššš« malce umirila. Potem je z grozo spoznala, da je prestopila vhodna vrata ter pri tem izgubila eno oko! Takšno je bilo pravilo, ki ga je sama, že takrat svobodno izbrala in ga vseskozi vestno izvajala. Kar naenkrat se je razžalostila in zajokala:
»Izgubila sem oko! Jaz sem najbolj nesrečno bitje!« Potem je še bolj milo zajokala.
Godba in takrat že plesoče Življenje sta se spogledala in malce skomignila. Večočna se je rešila pred požarom, a je izgubila oko. Godba je začutil njeno vse globljo žalost, stopil k njej in ji rekel:
»Glej stara, vzami moje oko, brezveze bi bilo, da bi žalovala.«
Izvlekel si je oko s kepe in ga položil pred njo. Priklonil se je in rekel:
»Pozdravljena Večočna, darilo sem ti prinesel, oko.«
Potem ga je Večočna pogledala. S Srcem. Led na njej se je dokončno raztopil in čudovito vodno bitje se je odpiralo prostoru.
»Hvala, ne potrebujem ga!« ji je odleglo in z vodnimi gibi je objela Godbo. In Življenje.
»Nasvidenje, prijatelja!« je mehko pozdravila in navdih jo je že odnašal.

Godba je pogledal na tla v zavrnjeno darilo in se nasmejal. Ledena hiša se je raztapljala v čudovito jezero, v katerem je plavalo polno oči. Kot lokvanji so bile. Pobral je svoje oko in ga zabrisal med ostale. Beli se je vrgel v ločje.

»Zakaj si ga odvrgel?« je začudeno vprašalo Življenje.
»Tebe z njim tako ne morem videti,« ga je razvajal.
»Še vedno sta ti ostali dve,« je reklo Življenje, ko je končno začenjalo slišati Godbo.

Večočna je drsela proti gozdu in naletela na meditirajočega. Mirno je sedel in dihal. Potem ga je obtekla in nežno rekla:
»Gospod.«
Gospod se je malce zagugal in počasi odprl oči. Ščemela ga je odprtost bitja pred njim.
»Gospod!« ga je vzpodbudila pri prebujanju.
Gospod je nerodno umikal pogled in utripal z očmi.
»Gospod, vaših uslug ne potrebujem več,« mu je nežno rekla in ga poljubila.
Zmasirala mu je trudne noge. Pa ne trudne od meditacije. Od nenehnega prinašanja daril. Godilo mu je. Zelo.
»Hvala,« ji je sproščen rekel.
Hvaležen je tisti, ki deli.
Z vodnimi gibi je odtekla proti dolini.
Veliki hrib je obsijalo toplo Sonce.

Pink|n Ponk

Pink si je omislil novo igro. Čez Mizo življenja, na kateri sta dotakrat skupaj obedovala, počivala in se kratkočasila, je napel mrežico. Z nizko, belo mrežasto tkanino je razpolovil prostor in ostal zamrežen na polovici, ki jo je brž imenoval.

»To je Moja polovica,« je rekel Pink in zadovoljno gledal svoj prispevek k razgibanosti življenja.
Ponk je gledal prostranost, ki je bila naenkrat razpolovljena.
»Kako veš, da je točno polovica?«
»Se ti ne zdi, da če brezmejno celoto kjerkoli sekaš, dobiš vedno dva enaka dela?« je pomatematičaril.
»Je Miza življenja brezmejna celota?«
»Seveda,« je odvrnil in pogled ustavil na situ, ki sta ga uporabljala za odcejevanje testenin.
»Zakaj jo potemtakem deliš?« vpraša Pong in nepremično zre v razrezanost, ki je zevala med njima.
»Da se bova lahko igrala,« je rekel in napenjal mrežico. Visoka je bila kakih desettisoč petstopetindvajset mikrometrov in drhteče je plapolala nad Mizo življenja.
Pong se je ves čas čudil prijateljevemu početju. Vedno sta vse počela skupaj, takrat pa je Ping več kot očitno zahteval svojo suverenost, ki jo je celo označil z mejo.
»Nariši si črte,« je vzkliknil Ping, ko je pogasil apno. Na tla je posul belega prahu, ki se je lepljivo zažrl v podlago. Pravokotnik, ki je bil pravšnje površine, je dokončno označil njegov del.
Prijatelj preko mreže ni znal gasiti apna in tudi odnos, ki ga je gojil do talne podlage, mu ni dovoljeval, da bi se je lotil z žgočim belinjem. Zato je nabral nekaj odlomljenih vejic in jih v približno enakem razmerju položil na nasprotni strani. Izdelal bi naj somerni in skladni lik prijateljevemu, vendar somernost in skladnost ni zadovoljila Pingovega občutka za natančnost in vestnost posnemanja.
»Črte narisane,« je javil Pong in občudoval vdano položenost suhega vejevja na zelenih tleh.
»Odlično! Vendar, . . . je površina tvojega dela enaka površini mojega?« se je zamislil Ping in zmajeval z glavo. Ping ni bil zmaj, le preveč natančen je bil v določenih situacijah.
»Seveda,« je bil kar se da suveren Pong in gledal vejevje, kako je nepravoktno in nevzporedno tvorilo gozdni romb, v primerjavi s Pingovim pravilnim pravokotnikom.
»Kako lahko trdiš kaj takega, ko pa je evidentno, da nista enaki?« ga je opozarjal Ping in z na hitro izdelanim, točno točnim metrom izmeril širino svojega dela.
»Ena cela petstopetindvajset metra,« je pametno rekel preko mreže.
Pong je vzel rogovilo, preko katere se je dvakrat že spotaknil in jo položil ob mrežico. Štirikrat jo je prestavil in mirno zaključil.
»Tudi moja meri 1,525 m.«
Ping skoraj ni verjel, da se bo kolega znebil takšne.
»Saj nisi meril z istim metrom,« ga je opozoril.
»Kako veš? Saj nisi na moji polovici,« se je opravičil Pong in ga z rogovilo v roki prisrčno gledal.

Ping je začutil, da nima smisla učiti nekoga, ki je na svoji polovici, s kakšno mero naj meri svoje igrišče. Skoraj spoznal je.

»Poišči si lopar, počasi bova začela,« je zato rekel in pričel s strečingom.
»Kaj mi bo lopar?« je zanimalo Ponga, ki je sedel ob mejnem vejevju in z njega strgal odpadajoče lubje.
»Udarjal boš po žogici,« je odvrnil in visoko dvignil debel storž.
»Ne maram udarjanja, Ping.«
»Ne boli ga, Pong,« je rekel Ping in ga položil na cedilko za testenine.
Storž se ni upiral poskakovanju na plastični cedilki in Ping ga je po visokem odboju prijel v dlan.
»Serviral bom, Pong,« je rekel in na dolgo izdihnil.
»Čaj še ni kuhan, kako ga boš serviral?« je navrgel Pong in gledal osamljeni čajnik, ki je brez vode suho zajemal njegovo pozornost. Rogovilo je prestavljal iz roke v roko, saj jo je podlaga precej vabila k sebi.
»Mislil sem, da bi pričela z igro, Pong,« je poenostavil Ping in gledal sedečega Ponga, ki ni kazal znakov večje pripravljenosti.
»Kako naj začnem, če ne poznam niti imena igre?«
»PingPong jo imenujva, saj sva edina na Mizi življenja,« je poskusil Ping in odločno krožil z desno roko, v kateri je ožemal cedilko.
»Kaj pa pravila?«
»Enostavno, jaz ti podam žogico in ti mi jo vrneš,« je pojasnjeval in kazal znake osnovnega nemira.
»Tole kar imaš v roki je storž!«
»Imenujva ga žogica.«
»Zakaj moraš vse stvari preimenovati Ping?« je poglabljal.
»Pong, si pripravljen?« je nestrpno odgovoril.
»Na Mizi življenja si vedno pripravljen,« je pomodroval Pong in ljubeče pogledal prijatelja, ki je vrgel storž visoko nadse.
Ping je udaril s plastičnim cedivjem in storž je poletel preko mreže.
Presenečeni Pong je spremljal žogico, ki je s koničastim delom letela proti njegovi odprti čeljusti. Zadela ga je v podočnik, ki je nastavljal svojo kariesno sklenino, katera je izpod paradontozne dlesni nežno objemala zobno jedro. Izpljunil je izločeni zob, ki se več ni igral.
»Zakaj nisi vrnil žogice?«
»Kako naj jo vrnem, ko pa se tako hitro premika?« je vprašal Pong in s slino mešal drobno krvavitev, ki se je spustila v ustno dolino.
»Udari po njej!« je zaklical Ping in vsekal po drugem storžu, ki je priletel malo višje čez mrežico. Na soigralčevem čelu, se je zasvetil manjši hematom.
»Na maram udarjanja,« je rekel zatečeni in si z roko pokril novo nastalo ščemeče mesto.
Ping je takrat spoznal. Če ne bo uporabljal lažje žogice, bo igre kmalu konec. Zato je zapustil igrišče in odšel v gozd. Pong je napolnil čajnik in pristavil.
Voda je odbrbotala ples vrelišča in popestrena s čajnimi listi čakala temperaturo užitja, ko se je vrnil Ping. V visoko dvignjeni roki je držal majhno, belo in lahko, celuloidno kroglico.
»Imam rešitev!« je ponosno zaklical prijatelju, ki mu je ponudil topel napitek.
»Lažja žogica,« je rekel in mu podal dva cela sedem gramsko kroglico.
Srebala sta čaj in se pogovarjala o postopku pridobivanja celuloze, ki ga je Ping v ta namen razvil. Razvila sta tudi pravila igre in med drugim utemeljila, da se mora igralec vzdržati obnašanja, ki lahko negativno vpliva na soigralca, žali gledalce ali spravlja igro na slab glas, kot je obsceno govorjenje, namerno strtje žogice ali pošiljanje žogice izven igralnega prostora, brcanje v Mizo življenja, menjava loparja brez potrebnega obvestila ali nespoštovanje sodnikov dvoboja.
Za gledalce sta izbrala drevje, ki je veličastno raslo tam okoli. Za sodnika se ni želel prijaviti nihče, niti najstarejši hrast, ki je videl tudi prvo zimo, drugo pomlad ter tretje poletje z zadnjo jesenjo, ki je s pridelki zlato pobarvala ves prostor. Zavedno.
Potem sta igrala. Ping je treniral servis, Pong pa se je navadil neznatne bolečine, ki jo je tu in tam priredila vrteča kroglica, ki se je žvižgajoče zakadila vanj.

»Zakaj ne vračaš?« ga je bodril.
»Ne maram udarjanja,« je odvrnil in med izgovorjavo zadnjega zloga pojedel prvo žogico.

Pink ga je v nekaj letih napolnil z belimi žogicami, ki so se simbiotično naselile v Pongovem organizmu. Kljub majhni teži posamezne žogice, je količina nabranega celuloida z leti presegla magičnih devetindevetdeset kilogramov. Če dodamo k temu še Pongovo osnovno težo, dobimo približno predstavo o njegovi okretnosti. Nerodno je stal na svoji polovici in se po zaključku igre le še s težavo pomikal k čajniku, ki ga je kljub temu vsak dan napolnil in iz njega točil pomirjujoč čaj.

»Ne greva se več,« je neko jutro izjavil Ping in pospravil mrežo, ki ju je ločevala.
»Prav,« je odvrnil Pong in poln belih žogic nerodno gomazel proti robu igrišča.
»Kaj pa žogice?« je rekel Pong in s kazalcem usmerjal pogled skozi žrelo.
»Lahko ustanoviš Ponkovo društvo in jih uporabiš,« se je domislil.
»Kako pa?« je začudeno vprašal polni Ponk.
»Ti mi povej,« te je prijazno povabil.

Bom FreE!

V dolgem temačnem hodniku se je drenjalo mestjanov, ki so prestopali v spontano oblikovani vrsti. Obok nad njimi je bil iz zidakov, ki so kot slabo pečene žemljice nametano štrleli iz plesnivega zidu. Ta se je majavo opiral shojenih kamnitih tal, nemarno ležečih na podlagi, katera je pravzaprav ležala na praznini, ki jo vzdržuje sila ravnovesja. Brbotanje, ki je prihajalo iz konca hodnika je bilo neizmerno vznemirljivo, zato tudi neznosna vročina, najizrazitejši poglavar prostora, čakajočim ni predstavljala problema. Poglavar je domoval v velikanski posodi, polni vrelega brbotavčja. Cvrkajoči zvok in temnejša barva spolzkega fluida je nakazovala več dnevno bivanje na istem prostoru, kar je zanje skrajno čudna lastnost. Ponavadi jih na istem mestu ne videvamo dvakrat.
Težak vonj sparjenega je nabijal skozi pore in induciral najnevarnejše misli. Tudi tiste o zapuščanju vrste. Zadelo ga je, ko je bil malo čez polovico mrmrajoče čredice.

»Zakaj sploh stojim v tem smradu?« ga je prešinilo.

Ni ga motil vonj hodnika. Ni ga motilo, da je tako majhen. Motila ga je urejena vrsta. Vsem, ki jih je poznal, je segal samo do riti. Vedno je postal slabe volje, tudi če je čakal najmogočnejšo stvar, kot je bila ta, na koncu hodnika. Velikan pred njim je zaplinil prostor. Takrat se je odločil, da bo zrastel, ko bo velik. Če bi mu takrat nekdo namignil, da se plini prav radi širijo tudi navzgor, bi mu minilo. Do čakanja in rašče.

»Mi prideš pomagat?« ga je kot ponavadi prekinila.
»Še delam kaj drugega, razen da ti pomagam?« je pomomljal zase.
Na dvoriščni strani velike hiše z dolgim hodnikom se je ustavil ogromen voz, do roba naložen s papirjem in polnimi vrečami. Kočijaž je zdrsnil z improviziranega sedišča in s pogledom ležerno pobožal trto, ki se je vila po ograji. Jurka ga je z velikim listom ošvrknila in mu pomežiknila z očesom. Slednjega sicer ni zaznal, je pa precej glasno rekel:
»Roba!«
Zardela bi, če bi že imela kakšen plod, tudi če bi vedela da ni bilo namenjeno njej.
Konjska vprega je razbremenjeno gnojila podlago.

»Roba je tu! Pridi!« je glasneje zaklicala Đejla, ko je dojela, da ne bo odziva.
Đejlo si je s popolnoma mastnimi rokami utrl pot s čela in s škrbastim, grenko kislim nasmehom rekel deklici, ki je upravičeno mislila, da je na vrsti:
»Roba je tu! Počakati bo treba, malo.«
Potem si je utrl pot skozi nametane vreče, jih nekaj pobral in oddrsal na dvorišče.

»Kam je izginil?!« ga je prešinilo, ko je slišal vznemirjene čakajoče.
Edini, ki mu lahko izroči želeno, je odšel skozi zadnja vrata. Nobeden, razen prvih treh ni vedel, da je prišla roba in da se sama pospravila ne bo. Zato si je četrti izmislil svojo razlago, peti svojo, šesti je pomešal obe in dodal le malenkost svoje. Zgodba o skrivnostnem izginotju je dobila vso širino, ko ga je val laži končno dosegel. Šibil se je pod težo negotovosti in nohte rinil v meso, kamorkoli je pritisnil. V krču zmede je drsel proti robu panike in pripiral solzeče oči.
»Kaj, če ga ne bo nazaj?!«

Đejla je medtem na dvorišču naložila polno košaro narezanih kosov papirja, ki jih je v skladišču tako spretno preoblikovala v škrniclje.
»Tukaj nimaš prihodnosti,« je začel klasično temo in dramatično odkimaval. Vedno je govoril isto, že takrat, ko ga je spoznala. Ko so razložili robo, ji je rekel:
»Moje ime je Polič Ivan – Štefan. Prinesi nam vina.«
Ko se je obrnila je zaklical zanjo:
»Tukaj nimaš prihodnosti!«
Mirno si je na hrbet naložila dve vreči in se mu komaj opazno, nežno in spoštljivo nasmehnila.
»Z menoj bi bila svobodna,« je zmagoslavno zaključil in z zobotrebcem bezal kose včeraj užite govedine v zakisani solati. Najbolj je sabljal v podočnik, a je kmalu zašel.
»Svoboda ja,« je pomomljal Đejlo, si naložil podoben kup, ter oddrsal zanjo.

Mešanica vonjev v hodniku je dobila novo dimenzijo, saj so drenjajoči zaradi nenadne nervoze pospešeno izločali znoj, ki je zaradi daljše čakalne dobe spadal v skupino postani znoj. Razlika je precejšnja, kar je potrdil dan, ki se je začel nemudoma umikati.
»Ko se prižgejo ulične svetilke, bodi doma!« je odmevalo svarilo, ki je bilo obenem tudi pravilo. Malega je oblila zona.
»Noč bo! Daleč si še od doma!«
Najraje bi se pognal iz vrste in odšel. Preprosto bi rešil kar nekaj zapletov, a glavni bi vendarle ostal. Večer je igrivo počasi slikal svoj prehod in podaljševal dvom. Postalo mu je neznansko vroče, tako da ga je zazeblo pod kosti. Že se je hotel premakniti, ko ga je prekinil odrešilni krik iz ospredja:
»Prišel je!«
Odleglo mu je z izdihom plavalca in kašljajoče se je odločil da bo počakal, naj bo, kar bo. V popolnem ravnovesju je žuborel vse do:
»Spet je izginil!«
Svet je stopil nanj in mu polomil vse, kar svet polomi. Predvsem upanja.

Đejla je prinesla žganje, vino in kavo ter postregla. Mirno je sedla v kot in zaprla oči.
»Tvoja sestra tukaj nima prihodnosti,« je modroval in izpraznil polič.
»Z menoj bi bila svobodna,« je dodal čez čas ter nagnil iz ivana.
Potegnil je iz štefana in modro pomolčal.
»Svoboda ja,« je pomrmral Đelo in strastno srebnil kavico. Preden je srknil je vedno polizal skodelico.
Liz, srk.
»Svoboda, ja!« Liz, srk.
Sedeli so v večernem hladu in počivali.

»Kam nas nesejo?« je vprašal najbolj panični.
V kulturah so paniki označeni kot nekulturni.
»V taborišče, kot vse pred nami,« je pojasnil naučeni.
»Kaj pa potem? Tega tudi ti ne veš!« mu je zabrusil.
Naučeni je vedel, da znanost gleda samo iz svoje hiške, ki z majhnimi okenci ne more dojeti celotne kulture.
»Kaj me briga potem,« je cinično pripomnil.
»Upam, da me bo nesla ona,« je upal nekdo v vreči.
»Kaj pa je narobe z njim?« se je kregalo iz prašne notranjosti.
Nekaterim v kulturi je zelo pomembno, kako jih prenašajo. Zato so nekateri zanjo in ostali zanj.
V temnem in hladnem prostoru so se pričeli počasi zbirati. Ko je bil voz prazen, je bilo taborišče polno vreč, v katerih je mrgolela ujeta kultura.

Đejlo je odložil skodelico in vstal.
»Delo kliče,« je rekel in ponudil roko.
Ivan - Štefan je nemo zrl v steklenice pred seboj. Nobenega klica ni zaznal.
»Tukaj nima prihodnosti,« je zavzdihnil in mu potresel ponujeni krak.
»S teboj bi bila svobodna?« mu je pomagal in se nasmehnil.
V trenutku je stekleničen pogled prenesel nanj in ga začudeno vprašal:
»Tudi ti tako misliš?« Nežno ga je gladil po roki in hvaležno gledal.
»Ne,« je bil kratek, izmaknil roko in oddrsal.
Tresoče je gledal za njim, potem pa s pogledom poiskal Đejlo, ki je mirno, z nasmehom na čarobnih ustnicah, sedela v kotu.
Nerodno je odstopical proti njej in s pravim sopuhom ter popolnoma razbrazdanim jezikom vsaj tristotič dahnil vanjo:
»Tukaj…,«
S prstom mu je pokrila zasušena, razpokana usta in mu končno odgovorila:
»Tukaj nimam prihodnosti, vem. Imam pa sedanjost, zdaj. S teboj bi bila svobodna, tukaj pa sem. Piš, občutiš razliko?«
Samo ona ga je lahko klicala Piš. Vse ostale bi zmetal po tleh.
Ne samo da je občutil razliko, še živel jo je lahko. Nemo se je predal nauku in zmedi misli, ki jih je prinašal s seboj, Đejla pa je srknila žganje in pospravila za njima.

Stisnjen v popolnem krču je ždel sredi hodnika. Neodločen, razočaran, obupan. Skelelo ga je globoko v notranjosti in mu najedalo zadnjo obrambo vztrajnosti. Agoniji ni bilo videti konca, zato je razmišljal o svojem koncu. O slovesu. In o začetku. Zakaj je sploh prišel?
»Pojavil se je!!« je zavreščala deklica, ko je Đejlo po dveh urah ponovno nadel predpasnik.
»Roba je prišla,« se je še enkrat opravičil deklici in narezane dele diskretno položil v jekleno kletko.
Z valjenjem kamenja od njegovega srca ni bilo nič. Ni hotel nasesti, kot je nekaj ur prej. Boril se je proti očitnem dejstvu, da je Đejlo nadaljeval z delom. Ignoriral je val navdušenja, ko je ponovno močno zacvrčalo in zasmrdelo, tokrat še kanček močneje kot poprej. Tudi ko je deklica prejela tako željeno in dolgo pričakovano in so pričujoči spontano zaploskali. Ni se predajal splošnem odobravanju ob težko pričakovanem nadaljevanju prekinjenega procesa in ni se veselil, da je vrsta pred njim vedno krajša. Popolnoma je zanikal vse znake, do trenutka, ko je videl deklico, kako se skuša preriniti iz hodnika. S slabotnim životcem si je le za silo utirala prostor, nervoza čakajočih jo je napravila domala nevidno, tam na polovici je obtičala popolnoma brez moči. Ko ji je nekdo vse skupaj izbil iz rok, je zajokal.

Kultura, ki so jo naokoli prenašali v vrečah je bila dovolj številčna, da so med njimi zrasli posamezniki z najrazličnejšimi idejami. Kljub splošno veljavnem prepričanju, da življenje na Zemlji obstaja, so trdili, da življenje iz Zemlje izhaja.

»Obsojeni smo, isto usodo delimo!« je začel nekdo iz množice.
»Vedno je isto. Ko rastemo, rastejo z nami sanje o tem, kdo in kaj smo. Nobeden ne ve in nobeden ne zna, pa vendar vsak uči. Potem pridejo upanja in pričakovanja. A ravno, ko bi se vse skupaj začelo, nas poberejo, stlačijo v vreče in odpeljejo.«
»Kjer lahko premraženi in suhi čakamo da se nas kdo spomni!« je negodoval integrirani.
»Sužnji smo. Kanonfuter! Morali bi se osvoboditi!« je podžigal malce nagnit primerek severnega porekla.
Nežna roka se je stegnila proti njemu.
»Uuuuuuu!« je ušlo ostalim.

Spretno ga je slekla in ga pospremila do mlačne kopeli, ki jo je pripravila. Njene vroče dlani je čutil na sebi in se predajal dotikom. Jezero sreče in ponosa ga je zalilo, kljub temu da je bil popolnoma moker. Ko ga je po prijetni osvežitvi pokrivala z mehko tkanino, jo je gledal v njene temne, globoke oči, v katerih se je malenkost zasvetilo. Pomislil je, da bi utegnila biti ljubezen, saj je nekje slišal o sijoči ljubezni. Precej presenečen je ugotovil, da ima v roki rezilo, odblesk katerega je ujel v njenih zenicah. Z odločnim gibom in nasmehom na ustih ga je presekala na polovici, iz katerih je naredila četrtinke in šestnajstinsko triolo. Gledal je svoje razglašeno, aritmično telo, kako leži na mehki tkanini in jo napaja s svojim sokom in preostalo toploto.
»Ne pusti se okopati!« je zakričal proti znancu iz vreče, ko ga je povabila.
»Ne boj se, stari,« ga je tolažil v prijetnem objemu.
Potem ga je razsekala.
»Sem ti rekel,« je rekel v razstavljenega kolega.
»Kot da bi bilo kaj drugače,« je dejal sveže filirani.
»Nedvomno, umazanega te sigurno ne razreže,« je popolnoma čist ugotovil.

Malemu so se solze že posušile, na licih je skiciral zametke prvega nasmeha. Kljub trdni temi zunaj, je stal le še nekaj korakov od cilja. Ko se je velikan pred njim popraskal po gležnju in slišno olajšal, je celo ugledal Đejla, kako spretno streže čakajočim. Maščobe so se vrnile nanj in spet je bil stari dobri Đejlo. Takšen je Malemu tudi ostal v spominu, ne spomni pa se, kako dolgo je še čakal, da je bil na vrsti. Velikan pred njim.
»Nea mi soli, Đejlo!« ga je nadrl in počil po pultu, ki je za silo le zdržal.
»A, svoboda?« je ugotavljal in pomežiknil orjaku ter mu ponudil zvrhan, masten škrnicelj.
»A-a. Švic!« se je zadrl in se obrnil proti čakajočim.
Z roko je pošaril po mastnih narezancih in jih dvignil visoko v zrak. Majica brez rokavov je bila vidno načeta in tudi moljeva družina je večkrat malicala prav njo. Iz pazduhe mu je raslo kakšnih sto gramov goste dlake, na katerih so bili ujeti drobni kristalčki, kar Malemu ni ušlo, saj je bil v neposredni bližini in povsem brez kritja.
»Kaj bom te sol kupoval, če pa mam svojo,« se je zarežal v polni hodnik in z ocvrtimi maščobneži pomazal po gostem dlačju ter si jih nekaj stlačil v usta. Večino je raztresel po Malem, ki je s privzdignjeno levo obrvijo spremljal njegov nastop. Odrinil je vse v dometu in z nasmehom, pljuvajoč ostanke premletega, zapuščal hodnik.
»Sej pa te mam svojo! A-hahaha!« se je režal sam sebi ter klofutal nepazljive.

Končno je bil na vrsti. Zdelo se mu je, da se je čas tokrat zares ustavil. Samo zato, da bo on lahko na vrsti. In to stalno. Skozi. Neprenehoma. Vsedimenzijsko.
Hodnik se je zaključeval z nekoč belo obarvano steno, v katerem je bilo nerodno izdelano okno, s popolnoma zamaščeno zasteklitvijo. Bilo je široko odprto, zgornji tečaj je bil odlomljen. Sledovi prstov so v nekaj letih oblikovali številne vzorce, ki jih Mali kar ni nehal opazovati. Vse skupaj je gledal z dosti večjim spoštovanjem kot katerikoli vernik katerokoli relikvijo. Kdajkoli. Kadarkoli. Stopil se je z igro luči, ki je izvajala svoj program. Opazil je cenik, ki ga ni uspel povsem razvozlati. Numerični del mu je bil popolnoma jasen, saj če se številka ujema s številko na kovancu, ki ga je ves čas žulil v roki, je vse vredu. Napisanih dodatkov pa ni uspel razvozljati.
»Eem,« je začel, ko je Đejlo postregel nekomu za njim.
Stal je tik ob zlizanem pultu in stiščano gledal navzgor, od koder je izviralo omamje. Dvignil se je na rokah in skoraj prestrašil vedno umirjenega Đejla. Prvič je videl notranjost kajute, v kateri se je odvijalo razdeljevanje in precej ožgan, vnet in preluknjan obraz, ki je začudeno buljil vanj. Z desnim očesom je meril malenkost desno in navzgor in dajal občutek, kot da skozenj lahko vidi auro, nagual in nirvano. Dovolj ga je pretreslo, da je preslišal stavek:
»Malo bo treba počakati,« je rekel in odšel.
»Izginil je!!« so znoreli nekateri.
»Seveda je, sigurno je prišla roba,« je pametoval stalni obiskovalec.
»Ne bo držalo, roba je prišla pred nekaj urami,« se je uprl nekdo iz sprednje šestine.
»Fant moj, do zastoja pride samo takrat, ko gre Đejlo po robo. Drugače vedno dela, kot ura. K-k, k-K.«
»Kaj pa stranišče?« se je diskretno vprašala starka.
Ko je prikotalil zarjaveli sod, so ga drenjavci vprašujoče gledali in kot v akademskem zboru, kjer vadijo atonalnost, zapeli:
»Roba?«
Sledil je solo:
»Menjava.«
Prevelik sod je tiščal pod majavo mizo. Bele keramične ploščice na stenah so bile na debelo prekrite z maščobo in dajale rumeni oker ton celotnem prostoru. Fugirna masa, ki je bila nespretno, najbrž kar s prsti nanešena med njimi, je na več mestih manjkala ali se valjala na tleh. Kupi nametanih praznih vreč so ležali na blatnih, prašnih tleh, ki so zrasla in živela na shojenem kamnu. V kotu je bila stiščana majava postelja z debelo naloženimi vrečami, ki so bile odeja, brisača in tolažba. Na stropu je živelo starejše kraljestvo pajkov in vsa pripadajoča hrana ter iztrebki, ki so jih včasih neugodno tiščali. Utripajoča luč je bila lep primerek šele kasneje iznajdenega stroboskopa in je bila, zraven do roba polne nočne posode, glavna atrakcija prostora. Najbolj privlačna stvar je bil seveda prastar kovinski kotel v katerem je še vedno vrelo, čeprav je Đejlo ob odhodu ogenj ugasnil. Zasanjan pogled se mu je ustavil na razrezanih kosih, ki so v krpo zaviti čakali na vročo kopel. Drobna bolečina v komolcu ga je opomnila, da visi na rokah ter da pult nima težav z ohranjanjem ravnotežja. Dvomil je da bo zdržal, a ravno zaradi tega dvoma se je odločil zdržati. Druge motivacije ni potreboval.
Čez čas se je Đejlo vrnil in za silo ohlajen kotel ob množičnem negodovanju in precejšnih opeklinah odvlekel.

V tej kulturi, učenju tujih jezikov niso namenjali dosti časa. Redki posamezniki so se ponašali s posamično besedo, nekateri so spoštovanje pridobili že s poznavanjem kakšnega tujega zloga.
»Končno svoboden,« se je poveselil, ko je nehal vzganjati paniko ob pogledu na svoje razkosano telo in prenehal s histerijo, ko jim je Đejlo pomagal na pult. Pomašan s kosi svojih tovarišev je še enkrat, tokrat v tujem jeziku zaklical:
»Sem free!«
»Kaj si?« se je zaslišalo.
»Free, svoboden,« se je pohvalil, čeprav ni vedel komu razlaga.
»Kakšna svoboda je, da zavit v rjuho ležiš?«
Grdo ga je zadel, potem pa se je le pobral in rekel:
»Kaj pa je narobe s to svobodo?«
»S teboj počnejo kar želijo, prej so te razsekali, kaj veš, kaj še sledi.«
»Vseeno mi je, ne boli me. Kljub temu, da me je razsekala, sem.«
»Si opazil veliki kotel?« ga je spomnil glas.
Malce je odstrl rjuho in se razgledal po prostoru. Đejlo je ravno odnašal veliki kotel, s kalno tekočino.
»Vanj te bo vrgel!« je grozeče namignil.
»Bom pač potem svoboden. Bom! Bom free!!!« se je segrel na delovno temperaturo.

»Prišel je!!« so začeli veselo kričati, ko je s kotlom prikolovratil nazaj in ga postavil nad ogenj.
Stopil je do okenca in skozenj pomolil svojo ne preveč posrečeno oblikovano glavo.
»Malo bo za počakat!« se je opravičil Malemu, ki je vibriral na polici. Ta je sekalca je zarinil v sprhnel, črviv les in si tako nudil dovolj dodatne opore, da je zdržal. Vse do takrat, potem je komolcnil in padel pod pult. Uglajeni gospod iz vrste za njim ga je pobral in za silo očistil.
»Roba?« je vprašala gospa.
»Menjava,« jo je popravill možakar, ki je že prej brcnil v temo.
»Kakšna menjava, saj je bila pred slabo uro!« je nekdo ugotovil dejansko stanje.
»Kaj pa potem?!?« so se razglašeno, enoglasno zadrli v Đejla. Če so različni ljudje dolgo na istem prostoru se nekako povežejo. Vezi so kakršne so, vendar povsem zadostujejo za enoglasne, enostavne povedi, ki jih lahko skupinsko izvajajo.
»A,..« je začel.
»No!?!« so nemudoma odgovorili tako gromko, odrezavo in fortissimo, da je čikatur iz blata in slame, ki se je le še za silo držal plesnivega zidu, dobesedno odpadel.
»Malo bo za počakat,« je mirno pojasnil.
»Ahhhh,« se je utrgalo iz deseterih src.
Odprl je sod in vanj napeljal Žlauh, kot je imenoval dolgo mastno cev. Krepko je potegnil iz drugega konca in v kotel izpljunil nekaj olja, ki mu je bilo primorano priplavati v usta.
»Da se ne prime, ker pol smrdi,« je pojasnjeval. Napolnil je kotel in malce pobrkljal v ogenj, ki je takoj odgovoril z zubljem ali dvema.

»Bom Free!!« se je drl, mestoma že v falzetu.
Kolega ga je zmedeno gledal in ni vedel kaj naj reče. Pravzaprav niti ni vedel, kako bi rekel. Oziroma s čim naj bi rekel, ko pa je razcefran in zavit v rjuhi, v sopari premešan s kosi svojih najdražjih čakal žgoče nadaljevanje.

Uglajeni gospod se je sklonil k Malemu, ki si je medtem nabral dovolj moči, da se je začel znova zaganjati na pult. Uporabljal je tehniko prigrizovanja, ki jo je nadgradil tako, da je uporabljal tudi meljnike, kakor je pravilno imenoval zobe, ki hrano meljejo in je še zdaleč ne kočijo, kakor razlagajo nekateri.
»Oprostite, exkuzmua, lahko nekaj vprašam?«
Mali ga je v solzah pogledal in odvrnil:
»Oui.«
Gospod je iz žepa, vodoravno zlikanega suknjiča, izvlekel svilen robec ter ga z elegantno kretnjo razprostrl po polici, na katero se je naslonil in nosilec za klobuk pomolil v Đejlovo kuhinjo, pisarno, spalnico, bolnico, igrišče in stranišče.
»Oprostite exkjuzmua, lahko nekaj vprašam?«
»A, svoboda,« se je razveselil Đejlo.
»Potujem po svetu z enim samim namenom. Pravijo, da če dolgo delaš eno in isto stvar, slišiš kaj ti govori. Te stvari zapisujem,« je pojasnil tujec.
Iz notranjega žepa suknjiča je izvlekel okrašeno pisalo in knjižico s prekrasnimi platnicami, ki si jih lahko privošči samo še kakšen predsednik.

Položil ga je v jekleno kletko in odgrnil tkanino. Razgaljeni kosi njegovega telesa so brez sramu utripali s čudno razsvetljavo. Ko je visel tik nad vrelim oljem, so glasilke odpovedale šestindevetdeset odstotno.
»Bom free!!! Pcm free!!! Pcn Iicc! « se je vse tišje oglašal z zadnjim elektronom. Res je bil težko razumljiv.

»Pom free,« se je odločil Đejlo, čeprav ni bil povsem prepričan.
Bližnji iz vrste so prasnili v smeh, Malemu se je za trenutek uspelo dvigniti in videl je, kako je gospod zapisal v knjigo s prekrasnimi platnicami:
Pommes frites – ocvrt krompir.
Zadovoljno je pogledal Malega, ki je bingljal na pultu. Mali res ni znal brati, znal pa je šteti. Slišal je, da je Đejlo izustil dosti krajšo besedo, kot jo je gospod zapisal. Napis ocvrt krompir je primerjal z napisom na ceniku in ugotovil razliko. Črv nejevere ga je naglodal do te mere, da je gospoda naposled vprašal:
»Zakaj ste napisali več črk, kot vam jih je Đejlo povedal?«
»Plačan sem po številu črk. Več napišem, več dobim, sicer pa je to v skladu s tradicijo dežele iz katere prihajam. Pri poimenovanju novih, še neslišanih stvari, imaš imenitno možnost, da jih napišeš malce po svoje. Včasih tudi precej po svoje. Nekateri celo samo po svoje. Zakaj? Zaradi mastnega profita.«
Potem ga je dvignil in položil na polico, kamor je Mali spretno sedel in povsem od blizu gledal cenik.
»Ocvrt krompirček 20, z gorčico 25, z majonezo 25, brez soli 35,« je s prstom bral gospod, Mali pa mu je vdano sledil.
»Kaj si želiš?« je vprašal.
Mali je vedel da so želje eno, on pa ima samo 20. Spomnil se je deklice, ki je vse skupaj vrgla po tleh. Spomnil se je, da je imela oljnat krompir premazan z maščobno rumenkasto zmesjo, ki se je zaradi vroče podlage redčila in urneje mezela po prstih. Strastno si je zaželel podobne izkušnje.
»Kaj je tisti rumeni zdriz, ki ga precej polije tudi po papirnatem kornetu, ki vdano razpada pod silnim pritiskom vseprisotne maščobe?« je povprašal in pocmokal.
»Mayoneza,« je odvrnil uglajenež.
»Samo 20 imam,« je pošteno priznal mali.
»Škoda, « je z naučenim sočutjem odvrnil gospod in zase naročil trojno porcijo z dvojno majonezo.
»105,« je mirno rekel Đejlo in gospodu v roko potisnil papirnati kornet prepoln vrelih ocvrtih krompirjev prelitih z vročo majonezo, ki je kot živa brzela po klancu.
»Mala, kaj boš no, ljudje čakajo,« je poslovno pridobival občinstvo.
Malega res ni jezilo da je tako majhen, povsem pa ga je dvignilo, če ga je kdo nagovoril kot deklico. Gospod je plačal in pospravil račun.
»Nisem Mala,« je karseda ponosno izjavil.
»A ne? Kaj pa si, Velika?« se je zarežal in prešteval kovance, ki jih je skrbno odcingljal v priročno blagajno.
»Ne, Mali,« je rekel in se uzrl čez ramo, po kateri ga je trepljala ženica iz vrste.
»Vzami 10 in si privošči dvojno majonezo, če si jo tako želiš,« mu je prijazno rekla.
»Hvala gospa,« je z roso v očeh odvrnil in ji poslal navidezni poljub. Vzravnano se je obrnil k Đejlu, ki je potrkaval s prsti in gledal sever – severozahod.
»Ocvrt krompir, enkrat, dvojna majoneza, prosim,« je zmagoslavno zaključeval, v glavi pa mu je tolklo še zdaj, takoj, že enkrat …
»70,« je rekel Đejlo in nastavil dlan, Malemu pa je že med spuščanjem pregretih kovancev postalo jasno, da je za 40 prekratek.
»Gospa, še 40,« se je zaslišalo po duhamorni pavzi.
»Kako 40, dvojna majoneza je vendar 10!?«
»Dvojna majoneza, ljuba moja gospa, je že od nekdaj 50.«
»Kje to piše?« je zarjovela, čeprav ji ni šlo za denar, ampak za način. Tudi cenik je bil natančen in precej zgovoren.
»Gospod pokažite račun, prosim,« je vljudno rekel Đejlo. Pri svojem poklicu je najbolj oboževal dejstvo, da ne glede na stopnjo snažnosti, stranke povsem zamasti in umaže.
Uglajenež, ki želje po užitju ni več krotil, je bil že precej masten. Ko je iz notranjega žepa vlekel denarnico, iz nje račun in kasneje vse skupaj pospravil, je njegov suknjič zgledal, kot bi ga namazal z lojem. Svetleč, šekast, smrdljiv.
»Evo gospa, tri krat dvojna je 105,« je dokazal Đejlo. Če nekaj piše, je precej verjetno da to nekdo tudi verjame.
Gospa je doplačala in Mali si je tresoče skušal odnesti svoj krompir. Đejlu se je zasmilil in mu iz čiste usmiljenosti ponudil:
»Mala, boš servetu?«
To je ponudil izključno v skrajnih primerih in je v skladu s tem pričakoval globoko hvaležnost in širše odobravanje. Neprijetno je bil presenečen nad srepim pogledom, ki ga je izdelal Mali. S karseda neprijetnim glasom je odvrnil:
»Hvala!?«
Obrnil se je k dobrotnici in s povsem drugačnim tonom ter najprijaznejšim nasmehom rekel:
»Hvala.«
Z zapacanimi prsti se je simbolično prijel za srce in še poglobil svojo zahvalnost ter količino maščobe na strgani, razvlečeni majici, ki jo je ponosil najstarejši brat še v časih, ko se je Đejlo šele začel igrati kuharja in spoznal zakonitosti vročega olja.
Krčevito je zgrabil že povsem zamaščen papir, skozi katerega se je plaho videla oljnato mastna, mehka notranjost. Zaradi premočnega prijema je zgornji del prelitega krompirja sicer padel iz cedečega korneta, a ga je večino ujel in nekako stlačil nazaj. Z dlanjo je pokril dragoceni tovor in začel s prebojem. Rinil je po starodavnih pravilih gibanja v množici, ki temelji na zapolnjevanju dinamičnega mikro prostora, ki se kljub statični množici nenehno pojavlja. Z znanjem in vajo se je Mali prebijal dosti hitreje, kot velikan pred njim, ki je prisotne precej razredčil s klofutami in v zadnjem delu hodnika še s širokimi, odprtimi krošeji, ki jih je nastiskal skrajno nepazljivim. Zadnjega je zadel z aperkatom, telo je nekontrolirano odtavalo nekaj metrov vstran od njega, na ulico. Zmagoslavno je dvignil roke, stopil na prste in se tolkel po kosmatih prstih. Nerodno je odskakljal. Nekaj kasneje se je zaslišalo momljanje, zapletanje z nogami in top udarec. Mestna razsvetljava na tistem mestu ni delovala, tako da ni opazil nezavestno ležečega. Tudi ko je sam nezavestno ležal zraven njega, tega ni opazil.
Mali je mnogo eleganteje, predvsem pa sila prijazno in skrajno nemoteče zapustil hodnik. Zapacal je še nekaj hlač in kril, nekatere do te mere, da so se sprijela. Tako je nastalo tudi znamenito, že skoraj pozabljeno hlačno krilo.
Mimo predzadnjega je stopil povsem zravnan in celo pomahal z mastno roko, ki jo je prej trdno držal kot pokrov. Neovirano je stopil skozi hodnik na ulico.
Mestna razsvetljava je bledo mežikala, Mali pa je stal s Pom frijem v roki in z majonezo povsod. Opazoval je slabo osvetljeno mastno druščino in odobravajoče kimal vanjo. S prsti je drsel po gladkem svetlečem papirju in jih potopil med krompir. Izbral je najslajše zapečenega, ga nekaj časa vrtel med prsti, nakar mu je padel na tla. Pustil ga je, za ptiča. Odločil se je, da bo naslednji kos izbral po intuiciji. Zaprl je oči in pošaril po maščobi. Cmokajoče je izvlekel rumeno rjavje in ga natopil z majonezo. Z vidno slastjo je pocmokal in odprl usta. Z elegantnim »Hammm« in široko odprtimi očmi, je hrustjavo ugriznil.
»Bljak,« se mu je utrgalo. Izpljunil je delček, ki ga je tako dolgo čakal. S prsti je pošaril po ustni votlini in navidezno trgal mastno prevleko, ki je prevzela primat. Gledal je nagriženo slinasto mastno gmoto na tleh in zajokal. Šlo mu je na bruhanje, vrtelo se mu je. Naslonil se je na ograjo in počival…
Pogledal je po ulici, prisluhnil in se prepričal, da ni nikogar. Še vedno topel in zamaščen krompir ter zobe je stisnil z vso silo. Redek pire je špricnil med prsti, zobje so zaškripali, oči so se orosile. Stiskal je vsebino in kmalu formiral nerazpoznavno mešanico papirja, krompirja, olja in masti, ki jo je obsedeno razcefral. Potem je ploskal. Močno in z navdušenjem. Maščoba je letela okoli njega, on pa se je histerično smejal. Nekdo v mraku je prdnil.
V hipu je ostanke obrisal v hlače in si jih na hitro obrnil ter zvlekel nase. Prisluhnil je. Razen njegovega prehitrega dihanja in zadonelega momljanja iz hodnika ni bilo glasu. Odprla so se dvoriščna vrata. V mraku je lahko videl obrise Đejle, ki je stopala proti njemu.
»Zakaj jočeš?« ga je vprašala, čeprav si je solze na hitro obrisal.
Njen odprt pogled je privabil celo povodenj, ko si je Mali priznal in začutil, da je njej jasno.
»Čakal in želel si nekaj, česar sploh ne maraš?«
Jokal je in prikimaval.
»Povej mi, kaj si res želiš,« je tiho rekla in ga objela. Zdelo se mu je, da ga je objel ves Obstoj, Medobstoj in Neobstoj. Prijetno je bilo.
»Bom Free!« je s stisnjenimi zobmi pohlipal.
»Si Free! Le spomni se tega,« mu je rekla in ga poljubila na čelo. Odšla je skozi dvoriščna vrata. Malemu se je odvalil kamen od srca, razjasnilo obzorje, napolnila čaša in posijala luč. Lahkotno je stopil in nedaleč ugledal telesi, ki sta ležali eno na drugem. Večje na manjšem. Težje na lažjem. Močnejše na slabotnem. Ko je prišel bližje je spoznal orjaka, ki je za svojo porcijo vedno plačal 35. Pod njim je sopihajoče ležal zadnji, ki je takrat stal na hodniku.
»Mala, reši me, kupim ti Pommes frites!« je roteče naprosil.

Še dolgo sta ležala tam. Dlje kot je Mali moral razlagati, zakaj je sunil 20, zakaj je popolnoma masten in čemu hodi domov davno potem, ko se je mestna razsvetljava prižgala.
»Bom free,« je med solzami in smehom hlipal Mali.
»Sem free!« je nekje iz hlačnice odmevalo.
»Sci fiee« je bledel odmev.
»Sci fi..« postajal je vedno tišji in vse bolj nerazpoznaven.
»Ci,« je zapel ptič in kljunil v mrzel krompir, ki je, še vedno masten, ležal na ulici.

S trip tizŠ olE

Na primer, da z Malo globino (krajše Mg op.AlA) sedite na jasi. Ste učitelj. Mg je ravno osvojil tehniko sproščenega sedenja. Malo bi še ga popravljali in ga učili sedenja, on pa bi se vam smehljal. To vas seveda moti, saj je šola resna stvar!

Mimo prileti metuljček in v Znanem bi ga, seveda za potrebe pouka, takoj ujeli. Z vnaprej pripravljenim mahalom in mrežo, ki mu bo preprečila nadaljno okraševanja prostora. Za potomstvo ga zdaj ne skrbi. Prepustil se vam je.

Potem bi ga zgrabili za drobcena krilca, s katerimi bi vas veselo pozdravljal. Dopovedoval bi vam, da je vesel, da lahko sodeluje pri tako mogočni učni uri, ki ste jo kot specialni nad doktor vseh znanosti, v krvnem potu izžetem miselnem tkivu, tako natančno pripravili. Vso noč ste zapravili na kontrolcekontrolvejanju, ker je asistentka na porodniški. Žena še ne ve.

Potem bi mu ga kazali in se drli vanj, da naj ponavlja:

»Me-tulj!«

Ponosno bi mu narisali metulja, kot vam ga je narisal vaš didaktik, ki tako didaktično poudari metuljeve najpomembnejše značilnosti. Mg bi najbrž ponujene, puste barvice res vzel in vam kaj narisal. Narisal bi vam bržkone metuljeve sanje, v katerih vam želi čimprejšnjega zavedanja, ker vam kot metuljček ne more nuditi dovolj ljubezni. Ker še ne veste kaj je to. Mogoče samo zato, ker še ga niste vprašali. Vprašati sebe je na tem mestu odveč?!

Potem bi vam sanje pokazal in vi bi cmokali kakšen nemogoč primer je. Videl bi vašo zadrego in vam skušal sanje bolj plastično ponazoriti. Zato bi izdelek zmečkal, da bi bolj poudaril bistvene stvari in ne toliko naukov. Kaj je kriv metulj, zakaj moraš to delati, MG ne sprašuje, ker čuti. Čuti, da vi ne čutite, čeprav si to srčno želite. Vendar Znani pozor:

V metuljevo srce se ne da priti z nožem.

Seveda bi ga zlasali, če bi že imel kak lasek. Če ne, pa bi ga presedli in mu spet načečkali znak, ki ga je pač nek Znan utemeljl, ker tako otrok metulja najbolj spozna. Tako vadi risanje, da ko bo velik, bo lahko nagravžen unificiran, brezosebni znak, narisal novi Zvezdici.

Mg je seveda metulja poznal po imenu. Že ob njegovem rojstvu je bil zraven. Še ime mu je izbral. Sam si ga je malce metuljasto popravil.

Potem bi mu tiščali še bolj bedaste, suhe in nezanimive barvice, ki se sploh ne mažejo in prelivajo:

Kot nebo, ki

nežno liže zemljo.

Kot vode,

ki odmikajo hlode.

Kot ogenj,

ki gori kot Sonce.

Tisto pravo Srce!

Znani še danes mislijo, da je sonce rumeni krog in nekaj laskov okoli. V šoli Znanega je to tisočletni znak. Otrok pred tisoč leti nariše isto sonce.

Ni videti, da bi kdo kaj spoznal. Krog in laski. Ker ima najboljše barvice in ati denar, je ona pač prva na likovnem bije-nalu. In potem še študira likovno umetnost. Ne zna pa narisati hrenovke. Ne oblike, njenega bistva. Nje ne zna narisat. Hrenovke. Tako ali tako je iz odpadkov. Narišeš Znan element in imaš hrenovko. Takrat se lahko gre profesor, ki je vedno na kosilu, preoblečt. Ker vas ne razume več.

In kot da lahko govorimo o pristopih, tehnikah in metodah, kaj je kdo, kje in zakaj uporabljal?! Ste morda kdaj videli človeka, ki se nekaj let harmonizira z navdihom, potem pa se odločita naslikati spoznanje?

Nima ateljeja. Nima najboljših barvic, nima teorije. Niti prakse nima. Samo preprosto, čisto srce, spoznanje in s tem navdih. Glasbo.

Sliši glasbo,

Je Glasba.

Za izdelavo slike bo v trenutku vklopa uporabil vse, kar je v njegovem trimeterskem dosegu. Sploh, res sploh ni važno kje je. Ustaviti ga je nemogoče. Prehiter je za vas. Če bi ga gledali, bi se vam zdelo da spremljate teniški turnir, s tarzanom v finalu, tako urno skače v vse smeri. Fiskulturnikom se štoparice ustavijo. Tega se z uro ne da izmeriti. Kot tudi človeško življenje ne. Saj morda kdo danes ne misli, da se meri življenje v urah? Ali hišah? Ali nagrabljanem papirju? Ali pač? »Vendarli, nej?« Oma se je včasih znebila takšnih.

Navdiha vam nobena šola Znanega sveta ne more pokazati, ker tja navdih ne pride. Ker ne sme. Ker ga ne pustijo in zato ne gre. Svobodna volja. Pridejo pa tja Pesmi katere potem cefrajo, ližejo in malikujejo. Kadar pride na oblast novi Znani jih potem lepijo skupaj, strgajo tekočine in mečejo ob tla. Ta krog se, zaradi črednega nagona, v Znanem lahko vrti neverjetno dolgo. Celo dalje od dolgega. Tja čez najdaljšega. Katera ga je le imela? Kako le izgleda?

Slika bo sigurno nastala, preden se bo vam postavil sistem, v vašem likovnoumetniškem, kritičnem programu. Ali preden mlada umetnica in kasneje tista, ki odreja kaj je umetnost in kaj kitCh, izklopi vse alarme, ki jih ima na vratih mogočnega ateljeja, kjer visi njeno največje delo. Povsem na sredini. Na diamantnem stojalu. Hrenovka……… Prerisala jo je od male nečakinje in ni slabo narejena. Sporočilo originala je tako močno vžgano v sliko, da tudi izredno slaba, zamegljena kopija daje popolno težo naprej. Ne dodaja. Ne odvzema. Samo prevaja.

Para izpari,

Ogenj gori.

Voda hoče,

čaja se noče.

Kdo je kritik, ki se drugi dan lahko postavi pred tega, ki je samo izrazil svoje srce in reče:

Slikarju: »Stari olje bi moral uporabiti!«

Pisatelju: »Koliko strani si napisal, stari?!«

Pesniku: »Stari, kakšne platnice imaš!«

Reperju: »Vadi, stari ali se pojdi preoblečt!«

Vrnimo se k metuljčku. Ker je integriran pouk, bi ga potem v bajno dragem in opremljenem laboratorijuumu še lepo razrezali in posamezne dele lepili po tabli in grafodromu. Sigurno bi ga pikali z bucikami ali kakšnimi drobnimi kleščeci. Na koncu bi ga stisnili v knjigo. Najlepša s čopki bi lahko izdelala plakat in dobila petko. Vsi ostali bi morali vstati in ji ploskati. Ker je najboljša. Ostali pa jo prosim glejte in bodite točno taki kot je ona. Mg bi tukaj sigurno dobil ukor razrednega učiteljskega zbora, ker bi se malo zamislil. Predvsem plakat ga je bolel, ker je tako očiten. Tisti s sončki za pridne in strelami za poredne. Tista ga je pekla. Konec leta ima stotriinpetdeset sončkov in vsa šola ponorelo ploska. Prejme največji telefon, s katerim teži okolici in vzbuja lažno nevoščljivost, navezanost in sovraštvo. Zato pa raje. . .

… naredijo ognjemet. In petarde. Nabijajo, kot da miljavžnt zvezd isti trenutek ne poka s tako silo, da ne bom majhnega, neumnega, eksplozivnega telesa še enkrat poimenoval. Pa ne da ga Skriti nima rad, živalim je preglasno. Rastline da ne slišijo? Nehale so poslušati. To je knjiga, ki jo je Godba v zrelejši dobi med prvimi prebral.

Če ste kdaj prebirali literaturo, ste lahko opazili tekste o začetkih, pojavljanjih in krogih. Tudi lučkah in tunelih. Takrat so rastline odlično slišale. Vendar se s prihodom Razumnih marsikaj spremeni. Razumni glasbe namreč ni slišal in je zato mislil da je tišina. Začel se je oglašati. Od prvotnih predrigov in predrukov, mezorigov in spodnjih mezorukov, pa preko histeričnega kričanja, grabežljivega vreščanja do zadnjega finošolanega tenorja. V bistvu pa se samo čudno derejo.

Glasba jasno in glasno protestira, ker njej ni res nič čudno.

Živali so bile vseeno na boljšem, saj so si določene vrste slišala lahko pokrila. Zato jih ni tako močno treslo, ko je Sapiens zapel s težko industrijo, silnim prometom in brezveznim pokanjem spečih.

Pa šivanja malih, nedolžnih rokic, ki jih samo zanima kako poči. Jasno, ko pa še niso slišali zvezde. Morda nimajo časa? Ali pa ne vedo kje naj jih iščejo. Ponoči se jih da videti na nebu. Ampak morajo ven na zrak. Saj se ne bodo prehladili, samo ne zavijajte jih preveč. Ker potem jih nalivajo z antibiotiki. Denimo.

Kar nekaj jih je tudi podnevi. Še več pa jih je med nami. Vendar jih v Znanem želijo pokriti s težkimi pregrinjali zgodovinske gonoreje, ki jo je s strahom in hipnotizirano grozo, izvajalo nemalo članov klavrne in duhamorne posadke.

Še Godba se je zmrgodal in godel, tu nekje.

Potem bi pisali spis. Čudne znake bi mazali na uboga, posekana drevesa, ki si z nami tako rada podajajo elemente. Mg bi vam skušal grafično ponazoriti vašo kompletno kurikulumsko zmoto, zadnji del pa bi sigurno namenil, posvetil metulju.

Mato ga je imenoval. To je bil njegov najboljši prijatelj, sedaj pa je moral gledati, kako so ga ujeli, parali in cefrali. Ni jokal na ven. Mg ve, da solz ne vidite, zato vam jih ne pokaže.

Ker bi vas Takoj prebudile. On pa ve, da vas ne sme. Ker ste Svobodni. Svobodno spite.

Če bi se Mg metodam in skrbno izbranim učnim ciljem na kakršen koli način upiral, bi mu navili drobcena ušeska in mu dali ukor. Preselili bi ga v drugi razred ali celo prešolali. Na koncu v tisto na obrobju, kjer otroke tudi med hranjenjem mlatijo, ponižujejo in zdravijo svoje nemale komplekse. Kompleksi so strahovi, ki jih ne upajo pogledat ali vprašat. Ker so strašni.

Nimajo jih radi, ker so nerodni in počasni. Ker mažejo nagnusno, z umetnimi premazi lakirano površino. Ker ne smejo svinjat. Nekaterim se pač tresejo drobcene ročice. Pa ne od straha, tako kot tem, ki jim to počnejo. Njih že dolgo ni več strah.

Prepuščeni M učitelju so. Njemu. Edinemu. Samo on ga lahko previje. Sam se ne zmore. V bistvu se ne rabi, vendar oni tega ne smejo videti. Zato jih skrivajo na obrobjih, ker niso lepi in ne znajo ponavljati bedastih otroških pesmi, ki jih pišejo zaradi roka. Kakšen kraj bi še kdo jel poimenovati po njem, ne vampirji? Ti otroci se ne svetijo nazunaj. . .

So pa topli in globoki. Vidijo v Srce, kamor oči njihovih osebnih bogov ne sežejo, ker so zalepljene na pločevino, drago kamenje in papir. Papir počečkan s človeško krvjo. Tako pravo. Iz žile.

Kdor teh otrok ni videl, naj bo tiho ali se naj gre preoblečt. Takoj! Pa umazano v stroj, potem pa razgradit.