Pink|n Ponk

Pink si je omislil novo igro. Čez Mizo življenja, na kateri sta dotakrat skupaj obedovala, počivala in se kratkočasila, je napel mrežico. Z nizko, belo mrežasto tkanino je razpolovil prostor in ostal zamrežen na polovici, ki jo je brž imenoval.

»To je Moja polovica,« je rekel Pink in zadovoljno gledal svoj prispevek k razgibanosti življenja.
Ponk je gledal prostranost, ki je bila naenkrat razpolovljena.
»Kako veš, da je točno polovica?«
»Se ti ne zdi, da če brezmejno celoto kjerkoli sekaš, dobiš vedno dva enaka dela?« je pomatematičaril.
»Je Miza življenja brezmejna celota?«
»Seveda,« je odvrnil in pogled ustavil na situ, ki sta ga uporabljala za odcejevanje testenin.
»Zakaj jo potemtakem deliš?« vpraša Pong in nepremično zre v razrezanost, ki je zevala med njima.
»Da se bova lahko igrala,« je rekel in napenjal mrežico. Visoka je bila kakih desettisoč petstopetindvajset mikrometrov in drhteče je plapolala nad Mizo življenja.
Pong se je ves čas čudil prijateljevemu početju. Vedno sta vse počela skupaj, takrat pa je Ping več kot očitno zahteval svojo suverenost, ki jo je celo označil z mejo.
»Nariši si črte,« je vzkliknil Ping, ko je pogasil apno. Na tla je posul belega prahu, ki se je lepljivo zažrl v podlago. Pravokotnik, ki je bil pravšnje površine, je dokončno označil njegov del.
Prijatelj preko mreže ni znal gasiti apna in tudi odnos, ki ga je gojil do talne podlage, mu ni dovoljeval, da bi se je lotil z žgočim belinjem. Zato je nabral nekaj odlomljenih vejic in jih v približno enakem razmerju položil na nasprotni strani. Izdelal bi naj somerni in skladni lik prijateljevemu, vendar somernost in skladnost ni zadovoljila Pingovega občutka za natančnost in vestnost posnemanja.
»Črte narisane,« je javil Pong in občudoval vdano položenost suhega vejevja na zelenih tleh.
»Odlično! Vendar, . . . je površina tvojega dela enaka površini mojega?« se je zamislil Ping in zmajeval z glavo. Ping ni bil zmaj, le preveč natančen je bil v določenih situacijah.
»Seveda,« je bil kar se da suveren Pong in gledal vejevje, kako je nepravoktno in nevzporedno tvorilo gozdni romb, v primerjavi s Pingovim pravilnim pravokotnikom.
»Kako lahko trdiš kaj takega, ko pa je evidentno, da nista enaki?« ga je opozarjal Ping in z na hitro izdelanim, točno točnim metrom izmeril širino svojega dela.
»Ena cela petstopetindvajset metra,« je pametno rekel preko mreže.
Pong je vzel rogovilo, preko katere se je dvakrat že spotaknil in jo položil ob mrežico. Štirikrat jo je prestavil in mirno zaključil.
»Tudi moja meri 1,525 m.«
Ping skoraj ni verjel, da se bo kolega znebil takšne.
»Saj nisi meril z istim metrom,« ga je opozoril.
»Kako veš? Saj nisi na moji polovici,« se je opravičil Pong in ga z rogovilo v roki prisrčno gledal.

Ping je začutil, da nima smisla učiti nekoga, ki je na svoji polovici, s kakšno mero naj meri svoje igrišče. Skoraj spoznal je.

»Poišči si lopar, počasi bova začela,« je zato rekel in pričel s strečingom.
»Kaj mi bo lopar?« je zanimalo Ponga, ki je sedel ob mejnem vejevju in z njega strgal odpadajoče lubje.
»Udarjal boš po žogici,« je odvrnil in visoko dvignil debel storž.
»Ne maram udarjanja, Ping.«
»Ne boli ga, Pong,« je rekel Ping in ga položil na cedilko za testenine.
Storž se ni upiral poskakovanju na plastični cedilki in Ping ga je po visokem odboju prijel v dlan.
»Serviral bom, Pong,« je rekel in na dolgo izdihnil.
»Čaj še ni kuhan, kako ga boš serviral?« je navrgel Pong in gledal osamljeni čajnik, ki je brez vode suho zajemal njegovo pozornost. Rogovilo je prestavljal iz roke v roko, saj jo je podlaga precej vabila k sebi.
»Mislil sem, da bi pričela z igro, Pong,« je poenostavil Ping in gledal sedečega Ponga, ki ni kazal znakov večje pripravljenosti.
»Kako naj začnem, če ne poznam niti imena igre?«
»PingPong jo imenujva, saj sva edina na Mizi življenja,« je poskusil Ping in odločno krožil z desno roko, v kateri je ožemal cedilko.
»Kaj pa pravila?«
»Enostavno, jaz ti podam žogico in ti mi jo vrneš,« je pojasnjeval in kazal znake osnovnega nemira.
»Tole kar imaš v roki je storž!«
»Imenujva ga žogica.«
»Zakaj moraš vse stvari preimenovati Ping?« je poglabljal.
»Pong, si pripravljen?« je nestrpno odgovoril.
»Na Mizi življenja si vedno pripravljen,« je pomodroval Pong in ljubeče pogledal prijatelja, ki je vrgel storž visoko nadse.
Ping je udaril s plastičnim cedivjem in storž je poletel preko mreže.
Presenečeni Pong je spremljal žogico, ki je s koničastim delom letela proti njegovi odprti čeljusti. Zadela ga je v podočnik, ki je nastavljal svojo kariesno sklenino, katera je izpod paradontozne dlesni nežno objemala zobno jedro. Izpljunil je izločeni zob, ki se več ni igral.
»Zakaj nisi vrnil žogice?«
»Kako naj jo vrnem, ko pa se tako hitro premika?« je vprašal Pong in s slino mešal drobno krvavitev, ki se je spustila v ustno dolino.
»Udari po njej!« je zaklical Ping in vsekal po drugem storžu, ki je priletel malo višje čez mrežico. Na soigralčevem čelu, se je zasvetil manjši hematom.
»Na maram udarjanja,« je rekel zatečeni in si z roko pokril novo nastalo ščemeče mesto.
Ping je takrat spoznal. Če ne bo uporabljal lažje žogice, bo igre kmalu konec. Zato je zapustil igrišče in odšel v gozd. Pong je napolnil čajnik in pristavil.
Voda je odbrbotala ples vrelišča in popestrena s čajnimi listi čakala temperaturo užitja, ko se je vrnil Ping. V visoko dvignjeni roki je držal majhno, belo in lahko, celuloidno kroglico.
»Imam rešitev!« je ponosno zaklical prijatelju, ki mu je ponudil topel napitek.
»Lažja žogica,« je rekel in mu podal dva cela sedem gramsko kroglico.
Srebala sta čaj in se pogovarjala o postopku pridobivanja celuloze, ki ga je Ping v ta namen razvil. Razvila sta tudi pravila igre in med drugim utemeljila, da se mora igralec vzdržati obnašanja, ki lahko negativno vpliva na soigralca, žali gledalce ali spravlja igro na slab glas, kot je obsceno govorjenje, namerno strtje žogice ali pošiljanje žogice izven igralnega prostora, brcanje v Mizo življenja, menjava loparja brez potrebnega obvestila ali nespoštovanje sodnikov dvoboja.
Za gledalce sta izbrala drevje, ki je veličastno raslo tam okoli. Za sodnika se ni želel prijaviti nihče, niti najstarejši hrast, ki je videl tudi prvo zimo, drugo pomlad ter tretje poletje z zadnjo jesenjo, ki je s pridelki zlato pobarvala ves prostor. Zavedno.
Potem sta igrala. Ping je treniral servis, Pong pa se je navadil neznatne bolečine, ki jo je tu in tam priredila vrteča kroglica, ki se je žvižgajoče zakadila vanj.

»Zakaj ne vračaš?« ga je bodril.
»Ne maram udarjanja,« je odvrnil in med izgovorjavo zadnjega zloga pojedel prvo žogico.

Pink ga je v nekaj letih napolnil z belimi žogicami, ki so se simbiotično naselile v Pongovem organizmu. Kljub majhni teži posamezne žogice, je količina nabranega celuloida z leti presegla magičnih devetindevetdeset kilogramov. Če dodamo k temu še Pongovo osnovno težo, dobimo približno predstavo o njegovi okretnosti. Nerodno je stal na svoji polovici in se po zaključku igre le še s težavo pomikal k čajniku, ki ga je kljub temu vsak dan napolnil in iz njega točil pomirjujoč čaj.

»Ne greva se več,« je neko jutro izjavil Ping in pospravil mrežo, ki ju je ločevala.
»Prav,« je odvrnil Pong in poln belih žogic nerodno gomazel proti robu igrišča.
»Kaj pa žogice?« je rekel Pong in s kazalcem usmerjal pogled skozi žrelo.
»Lahko ustanoviš Ponkovo društvo in jih uporabiš,« se je domislil.
»Kako pa?« je začudeno vprašal polni Ponk.
»Ti mi povej,« te je prijazno povabil.