Bom FreE!

V dolgem temačnem hodniku se je drenjalo mestjanov, ki so prestopali v spontano oblikovani vrsti. Obok nad njimi je bil iz zidakov, ki so kot slabo pečene žemljice nametano štrleli iz plesnivega zidu. Ta se je majavo opiral shojenih kamnitih tal, nemarno ležečih na podlagi, katera je pravzaprav ležala na praznini, ki jo vzdržuje sila ravnovesja. Brbotanje, ki je prihajalo iz konca hodnika je bilo neizmerno vznemirljivo, zato tudi neznosna vročina, najizrazitejši poglavar prostora, čakajočim ni predstavljala problema. Poglavar je domoval v velikanski posodi, polni vrelega brbotavčja. Cvrkajoči zvok in temnejša barva spolzkega fluida je nakazovala več dnevno bivanje na istem prostoru, kar je zanje skrajno čudna lastnost. Ponavadi jih na istem mestu ne videvamo dvakrat.
Težak vonj sparjenega je nabijal skozi pore in induciral najnevarnejše misli. Tudi tiste o zapuščanju vrste. Zadelo ga je, ko je bil malo čez polovico mrmrajoče čredice.

»Zakaj sploh stojim v tem smradu?« ga je prešinilo.

Ni ga motil vonj hodnika. Ni ga motilo, da je tako majhen. Motila ga je urejena vrsta. Vsem, ki jih je poznal, je segal samo do riti. Vedno je postal slabe volje, tudi če je čakal najmogočnejšo stvar, kot je bila ta, na koncu hodnika. Velikan pred njim je zaplinil prostor. Takrat se je odločil, da bo zrastel, ko bo velik. Če bi mu takrat nekdo namignil, da se plini prav radi širijo tudi navzgor, bi mu minilo. Do čakanja in rašče.

»Mi prideš pomagat?« ga je kot ponavadi prekinila.
»Še delam kaj drugega, razen da ti pomagam?« je pomomljal zase.
Na dvoriščni strani velike hiše z dolgim hodnikom se je ustavil ogromen voz, do roba naložen s papirjem in polnimi vrečami. Kočijaž je zdrsnil z improviziranega sedišča in s pogledom ležerno pobožal trto, ki se je vila po ograji. Jurka ga je z velikim listom ošvrknila in mu pomežiknila z očesom. Slednjega sicer ni zaznal, je pa precej glasno rekel:
»Roba!«
Zardela bi, če bi že imela kakšen plod, tudi če bi vedela da ni bilo namenjeno njej.
Konjska vprega je razbremenjeno gnojila podlago.

»Roba je tu! Pridi!« je glasneje zaklicala Đejla, ko je dojela, da ne bo odziva.
Đejlo si je s popolnoma mastnimi rokami utrl pot s čela in s škrbastim, grenko kislim nasmehom rekel deklici, ki je upravičeno mislila, da je na vrsti:
»Roba je tu! Počakati bo treba, malo.«
Potem si je utrl pot skozi nametane vreče, jih nekaj pobral in oddrsal na dvorišče.

»Kam je izginil?!« ga je prešinilo, ko je slišal vznemirjene čakajoče.
Edini, ki mu lahko izroči želeno, je odšel skozi zadnja vrata. Nobeden, razen prvih treh ni vedel, da je prišla roba in da se sama pospravila ne bo. Zato si je četrti izmislil svojo razlago, peti svojo, šesti je pomešal obe in dodal le malenkost svoje. Zgodba o skrivnostnem izginotju je dobila vso širino, ko ga je val laži končno dosegel. Šibil se je pod težo negotovosti in nohte rinil v meso, kamorkoli je pritisnil. V krču zmede je drsel proti robu panike in pripiral solzeče oči.
»Kaj, če ga ne bo nazaj?!«

Đejla je medtem na dvorišču naložila polno košaro narezanih kosov papirja, ki jih je v skladišču tako spretno preoblikovala v škrniclje.
»Tukaj nimaš prihodnosti,« je začel klasično temo in dramatično odkimaval. Vedno je govoril isto, že takrat, ko ga je spoznala. Ko so razložili robo, ji je rekel:
»Moje ime je Polič Ivan – Štefan. Prinesi nam vina.«
Ko se je obrnila je zaklical zanjo:
»Tukaj nimaš prihodnosti!«
Mirno si je na hrbet naložila dve vreči in se mu komaj opazno, nežno in spoštljivo nasmehnila.
»Z menoj bi bila svobodna,« je zmagoslavno zaključil in z zobotrebcem bezal kose včeraj užite govedine v zakisani solati. Najbolj je sabljal v podočnik, a je kmalu zašel.
»Svoboda ja,« je pomomljal Đejlo, si naložil podoben kup, ter oddrsal zanjo.

Mešanica vonjev v hodniku je dobila novo dimenzijo, saj so drenjajoči zaradi nenadne nervoze pospešeno izločali znoj, ki je zaradi daljše čakalne dobe spadal v skupino postani znoj. Razlika je precejšnja, kar je potrdil dan, ki se je začel nemudoma umikati.
»Ko se prižgejo ulične svetilke, bodi doma!« je odmevalo svarilo, ki je bilo obenem tudi pravilo. Malega je oblila zona.
»Noč bo! Daleč si še od doma!«
Najraje bi se pognal iz vrste in odšel. Preprosto bi rešil kar nekaj zapletov, a glavni bi vendarle ostal. Večer je igrivo počasi slikal svoj prehod in podaljševal dvom. Postalo mu je neznansko vroče, tako da ga je zazeblo pod kosti. Že se je hotel premakniti, ko ga je prekinil odrešilni krik iz ospredja:
»Prišel je!«
Odleglo mu je z izdihom plavalca in kašljajoče se je odločil da bo počakal, naj bo, kar bo. V popolnem ravnovesju je žuborel vse do:
»Spet je izginil!«
Svet je stopil nanj in mu polomil vse, kar svet polomi. Predvsem upanja.

Đejla je prinesla žganje, vino in kavo ter postregla. Mirno je sedla v kot in zaprla oči.
»Tvoja sestra tukaj nima prihodnosti,« je modroval in izpraznil polič.
»Z menoj bi bila svobodna,« je dodal čez čas ter nagnil iz ivana.
Potegnil je iz štefana in modro pomolčal.
»Svoboda ja,« je pomrmral Đelo in strastno srebnil kavico. Preden je srknil je vedno polizal skodelico.
Liz, srk.
»Svoboda, ja!« Liz, srk.
Sedeli so v večernem hladu in počivali.

»Kam nas nesejo?« je vprašal najbolj panični.
V kulturah so paniki označeni kot nekulturni.
»V taborišče, kot vse pred nami,« je pojasnil naučeni.
»Kaj pa potem? Tega tudi ti ne veš!« mu je zabrusil.
Naučeni je vedel, da znanost gleda samo iz svoje hiške, ki z majhnimi okenci ne more dojeti celotne kulture.
»Kaj me briga potem,« je cinično pripomnil.
»Upam, da me bo nesla ona,« je upal nekdo v vreči.
»Kaj pa je narobe z njim?« se je kregalo iz prašne notranjosti.
Nekaterim v kulturi je zelo pomembno, kako jih prenašajo. Zato so nekateri zanjo in ostali zanj.
V temnem in hladnem prostoru so se pričeli počasi zbirati. Ko je bil voz prazen, je bilo taborišče polno vreč, v katerih je mrgolela ujeta kultura.

Đejlo je odložil skodelico in vstal.
»Delo kliče,« je rekel in ponudil roko.
Ivan - Štefan je nemo zrl v steklenice pred seboj. Nobenega klica ni zaznal.
»Tukaj nima prihodnosti,« je zavzdihnil in mu potresel ponujeni krak.
»S teboj bi bila svobodna?« mu je pomagal in se nasmehnil.
V trenutku je stekleničen pogled prenesel nanj in ga začudeno vprašal:
»Tudi ti tako misliš?« Nežno ga je gladil po roki in hvaležno gledal.
»Ne,« je bil kratek, izmaknil roko in oddrsal.
Tresoče je gledal za njim, potem pa s pogledom poiskal Đejlo, ki je mirno, z nasmehom na čarobnih ustnicah, sedela v kotu.
Nerodno je odstopical proti njej in s pravim sopuhom ter popolnoma razbrazdanim jezikom vsaj tristotič dahnil vanjo:
»Tukaj…,«
S prstom mu je pokrila zasušena, razpokana usta in mu končno odgovorila:
»Tukaj nimam prihodnosti, vem. Imam pa sedanjost, zdaj. S teboj bi bila svobodna, tukaj pa sem. Piš, občutiš razliko?«
Samo ona ga je lahko klicala Piš. Vse ostale bi zmetal po tleh.
Ne samo da je občutil razliko, še živel jo je lahko. Nemo se je predal nauku in zmedi misli, ki jih je prinašal s seboj, Đejla pa je srknila žganje in pospravila za njima.

Stisnjen v popolnem krču je ždel sredi hodnika. Neodločen, razočaran, obupan. Skelelo ga je globoko v notranjosti in mu najedalo zadnjo obrambo vztrajnosti. Agoniji ni bilo videti konca, zato je razmišljal o svojem koncu. O slovesu. In o začetku. Zakaj je sploh prišel?
»Pojavil se je!!« je zavreščala deklica, ko je Đejlo po dveh urah ponovno nadel predpasnik.
»Roba je prišla,« se je še enkrat opravičil deklici in narezane dele diskretno položil v jekleno kletko.
Z valjenjem kamenja od njegovega srca ni bilo nič. Ni hotel nasesti, kot je nekaj ur prej. Boril se je proti očitnem dejstvu, da je Đejlo nadaljeval z delom. Ignoriral je val navdušenja, ko je ponovno močno zacvrčalo in zasmrdelo, tokrat še kanček močneje kot poprej. Tudi ko je deklica prejela tako željeno in dolgo pričakovano in so pričujoči spontano zaploskali. Ni se predajal splošnem odobravanju ob težko pričakovanem nadaljevanju prekinjenega procesa in ni se veselil, da je vrsta pred njim vedno krajša. Popolnoma je zanikal vse znake, do trenutka, ko je videl deklico, kako se skuša preriniti iz hodnika. S slabotnim životcem si je le za silo utirala prostor, nervoza čakajočih jo je napravila domala nevidno, tam na polovici je obtičala popolnoma brez moči. Ko ji je nekdo vse skupaj izbil iz rok, je zajokal.

Kultura, ki so jo naokoli prenašali v vrečah je bila dovolj številčna, da so med njimi zrasli posamezniki z najrazličnejšimi idejami. Kljub splošno veljavnem prepričanju, da življenje na Zemlji obstaja, so trdili, da življenje iz Zemlje izhaja.

»Obsojeni smo, isto usodo delimo!« je začel nekdo iz množice.
»Vedno je isto. Ko rastemo, rastejo z nami sanje o tem, kdo in kaj smo. Nobeden ne ve in nobeden ne zna, pa vendar vsak uči. Potem pridejo upanja in pričakovanja. A ravno, ko bi se vse skupaj začelo, nas poberejo, stlačijo v vreče in odpeljejo.«
»Kjer lahko premraženi in suhi čakamo da se nas kdo spomni!« je negodoval integrirani.
»Sužnji smo. Kanonfuter! Morali bi se osvoboditi!« je podžigal malce nagnit primerek severnega porekla.
Nežna roka se je stegnila proti njemu.
»Uuuuuuu!« je ušlo ostalim.

Spretno ga je slekla in ga pospremila do mlačne kopeli, ki jo je pripravila. Njene vroče dlani je čutil na sebi in se predajal dotikom. Jezero sreče in ponosa ga je zalilo, kljub temu da je bil popolnoma moker. Ko ga je po prijetni osvežitvi pokrivala z mehko tkanino, jo je gledal v njene temne, globoke oči, v katerih se je malenkost zasvetilo. Pomislil je, da bi utegnila biti ljubezen, saj je nekje slišal o sijoči ljubezni. Precej presenečen je ugotovil, da ima v roki rezilo, odblesk katerega je ujel v njenih zenicah. Z odločnim gibom in nasmehom na ustih ga je presekala na polovici, iz katerih je naredila četrtinke in šestnajstinsko triolo. Gledal je svoje razglašeno, aritmično telo, kako leži na mehki tkanini in jo napaja s svojim sokom in preostalo toploto.
»Ne pusti se okopati!« je zakričal proti znancu iz vreče, ko ga je povabila.
»Ne boj se, stari,« ga je tolažil v prijetnem objemu.
Potem ga je razsekala.
»Sem ti rekel,« je rekel v razstavljenega kolega.
»Kot da bi bilo kaj drugače,« je dejal sveže filirani.
»Nedvomno, umazanega te sigurno ne razreže,« je popolnoma čist ugotovil.

Malemu so se solze že posušile, na licih je skiciral zametke prvega nasmeha. Kljub trdni temi zunaj, je stal le še nekaj korakov od cilja. Ko se je velikan pred njim popraskal po gležnju in slišno olajšal, je celo ugledal Đejla, kako spretno streže čakajočim. Maščobe so se vrnile nanj in spet je bil stari dobri Đejlo. Takšen je Malemu tudi ostal v spominu, ne spomni pa se, kako dolgo je še čakal, da je bil na vrsti. Velikan pred njim.
»Nea mi soli, Đejlo!« ga je nadrl in počil po pultu, ki je za silo le zdržal.
»A, svoboda?« je ugotavljal in pomežiknil orjaku ter mu ponudil zvrhan, masten škrnicelj.
»A-a. Švic!« se je zadrl in se obrnil proti čakajočim.
Z roko je pošaril po mastnih narezancih in jih dvignil visoko v zrak. Majica brez rokavov je bila vidno načeta in tudi moljeva družina je večkrat malicala prav njo. Iz pazduhe mu je raslo kakšnih sto gramov goste dlake, na katerih so bili ujeti drobni kristalčki, kar Malemu ni ušlo, saj je bil v neposredni bližini in povsem brez kritja.
»Kaj bom te sol kupoval, če pa mam svojo,« se je zarežal v polni hodnik in z ocvrtimi maščobneži pomazal po gostem dlačju ter si jih nekaj stlačil v usta. Večino je raztresel po Malem, ki je s privzdignjeno levo obrvijo spremljal njegov nastop. Odrinil je vse v dometu in z nasmehom, pljuvajoč ostanke premletega, zapuščal hodnik.
»Sej pa te mam svojo! A-hahaha!« se je režal sam sebi ter klofutal nepazljive.

Končno je bil na vrsti. Zdelo se mu je, da se je čas tokrat zares ustavil. Samo zato, da bo on lahko na vrsti. In to stalno. Skozi. Neprenehoma. Vsedimenzijsko.
Hodnik se je zaključeval z nekoč belo obarvano steno, v katerem je bilo nerodno izdelano okno, s popolnoma zamaščeno zasteklitvijo. Bilo je široko odprto, zgornji tečaj je bil odlomljen. Sledovi prstov so v nekaj letih oblikovali številne vzorce, ki jih Mali kar ni nehal opazovati. Vse skupaj je gledal z dosti večjim spoštovanjem kot katerikoli vernik katerokoli relikvijo. Kdajkoli. Kadarkoli. Stopil se je z igro luči, ki je izvajala svoj program. Opazil je cenik, ki ga ni uspel povsem razvozlati. Numerični del mu je bil popolnoma jasen, saj če se številka ujema s številko na kovancu, ki ga je ves čas žulil v roki, je vse vredu. Napisanih dodatkov pa ni uspel razvozljati.
»Eem,« je začel, ko je Đejlo postregel nekomu za njim.
Stal je tik ob zlizanem pultu in stiščano gledal navzgor, od koder je izviralo omamje. Dvignil se je na rokah in skoraj prestrašil vedno umirjenega Đejla. Prvič je videl notranjost kajute, v kateri se je odvijalo razdeljevanje in precej ožgan, vnet in preluknjan obraz, ki je začudeno buljil vanj. Z desnim očesom je meril malenkost desno in navzgor in dajal občutek, kot da skozenj lahko vidi auro, nagual in nirvano. Dovolj ga je pretreslo, da je preslišal stavek:
»Malo bo treba počakati,« je rekel in odšel.
»Izginil je!!« so znoreli nekateri.
»Seveda je, sigurno je prišla roba,« je pametoval stalni obiskovalec.
»Ne bo držalo, roba je prišla pred nekaj urami,« se je uprl nekdo iz sprednje šestine.
»Fant moj, do zastoja pride samo takrat, ko gre Đejlo po robo. Drugače vedno dela, kot ura. K-k, k-K.«
»Kaj pa stranišče?« se je diskretno vprašala starka.
Ko je prikotalil zarjaveli sod, so ga drenjavci vprašujoče gledali in kot v akademskem zboru, kjer vadijo atonalnost, zapeli:
»Roba?«
Sledil je solo:
»Menjava.«
Prevelik sod je tiščal pod majavo mizo. Bele keramične ploščice na stenah so bile na debelo prekrite z maščobo in dajale rumeni oker ton celotnem prostoru. Fugirna masa, ki je bila nespretno, najbrž kar s prsti nanešena med njimi, je na več mestih manjkala ali se valjala na tleh. Kupi nametanih praznih vreč so ležali na blatnih, prašnih tleh, ki so zrasla in živela na shojenem kamnu. V kotu je bila stiščana majava postelja z debelo naloženimi vrečami, ki so bile odeja, brisača in tolažba. Na stropu je živelo starejše kraljestvo pajkov in vsa pripadajoča hrana ter iztrebki, ki so jih včasih neugodno tiščali. Utripajoča luč je bila lep primerek šele kasneje iznajdenega stroboskopa in je bila, zraven do roba polne nočne posode, glavna atrakcija prostora. Najbolj privlačna stvar je bil seveda prastar kovinski kotel v katerem je še vedno vrelo, čeprav je Đejlo ob odhodu ogenj ugasnil. Zasanjan pogled se mu je ustavil na razrezanih kosih, ki so v krpo zaviti čakali na vročo kopel. Drobna bolečina v komolcu ga je opomnila, da visi na rokah ter da pult nima težav z ohranjanjem ravnotežja. Dvomil je da bo zdržal, a ravno zaradi tega dvoma se je odločil zdržati. Druge motivacije ni potreboval.
Čez čas se je Đejlo vrnil in za silo ohlajen kotel ob množičnem negodovanju in precejšnih opeklinah odvlekel.

V tej kulturi, učenju tujih jezikov niso namenjali dosti časa. Redki posamezniki so se ponašali s posamično besedo, nekateri so spoštovanje pridobili že s poznavanjem kakšnega tujega zloga.
»Končno svoboden,« se je poveselil, ko je nehal vzganjati paniko ob pogledu na svoje razkosano telo in prenehal s histerijo, ko jim je Đejlo pomagal na pult. Pomašan s kosi svojih tovarišev je še enkrat, tokrat v tujem jeziku zaklical:
»Sem free!«
»Kaj si?« se je zaslišalo.
»Free, svoboden,« se je pohvalil, čeprav ni vedel komu razlaga.
»Kakšna svoboda je, da zavit v rjuho ležiš?«
Grdo ga je zadel, potem pa se je le pobral in rekel:
»Kaj pa je narobe s to svobodo?«
»S teboj počnejo kar želijo, prej so te razsekali, kaj veš, kaj še sledi.«
»Vseeno mi je, ne boli me. Kljub temu, da me je razsekala, sem.«
»Si opazil veliki kotel?« ga je spomnil glas.
Malce je odstrl rjuho in se razgledal po prostoru. Đejlo je ravno odnašal veliki kotel, s kalno tekočino.
»Vanj te bo vrgel!« je grozeče namignil.
»Bom pač potem svoboden. Bom! Bom free!!!« se je segrel na delovno temperaturo.

»Prišel je!!« so začeli veselo kričati, ko je s kotlom prikolovratil nazaj in ga postavil nad ogenj.
Stopil je do okenca in skozenj pomolil svojo ne preveč posrečeno oblikovano glavo.
»Malo bo za počakat!« se je opravičil Malemu, ki je vibriral na polici. Ta je sekalca je zarinil v sprhnel, črviv les in si tako nudil dovolj dodatne opore, da je zdržal. Vse do takrat, potem je komolcnil in padel pod pult. Uglajeni gospod iz vrste za njim ga je pobral in za silo očistil.
»Roba?« je vprašala gospa.
»Menjava,« jo je popravill možakar, ki je že prej brcnil v temo.
»Kakšna menjava, saj je bila pred slabo uro!« je nekdo ugotovil dejansko stanje.
»Kaj pa potem?!?« so se razglašeno, enoglasno zadrli v Đejla. Če so različni ljudje dolgo na istem prostoru se nekako povežejo. Vezi so kakršne so, vendar povsem zadostujejo za enoglasne, enostavne povedi, ki jih lahko skupinsko izvajajo.
»A,..« je začel.
»No!?!« so nemudoma odgovorili tako gromko, odrezavo in fortissimo, da je čikatur iz blata in slame, ki se je le še za silo držal plesnivega zidu, dobesedno odpadel.
»Malo bo za počakat,« je mirno pojasnil.
»Ahhhh,« se je utrgalo iz deseterih src.
Odprl je sod in vanj napeljal Žlauh, kot je imenoval dolgo mastno cev. Krepko je potegnil iz drugega konca in v kotel izpljunil nekaj olja, ki mu je bilo primorano priplavati v usta.
»Da se ne prime, ker pol smrdi,« je pojasnjeval. Napolnil je kotel in malce pobrkljal v ogenj, ki je takoj odgovoril z zubljem ali dvema.

»Bom Free!!« se je drl, mestoma že v falzetu.
Kolega ga je zmedeno gledal in ni vedel kaj naj reče. Pravzaprav niti ni vedel, kako bi rekel. Oziroma s čim naj bi rekel, ko pa je razcefran in zavit v rjuhi, v sopari premešan s kosi svojih najdražjih čakal žgoče nadaljevanje.

Uglajeni gospod se je sklonil k Malemu, ki si je medtem nabral dovolj moči, da se je začel znova zaganjati na pult. Uporabljal je tehniko prigrizovanja, ki jo je nadgradil tako, da je uporabljal tudi meljnike, kakor je pravilno imenoval zobe, ki hrano meljejo in je še zdaleč ne kočijo, kakor razlagajo nekateri.
»Oprostite, exkuzmua, lahko nekaj vprašam?«
Mali ga je v solzah pogledal in odvrnil:
»Oui.«
Gospod je iz žepa, vodoravno zlikanega suknjiča, izvlekel svilen robec ter ga z elegantno kretnjo razprostrl po polici, na katero se je naslonil in nosilec za klobuk pomolil v Đejlovo kuhinjo, pisarno, spalnico, bolnico, igrišče in stranišče.
»Oprostite exkjuzmua, lahko nekaj vprašam?«
»A, svoboda,« se je razveselil Đejlo.
»Potujem po svetu z enim samim namenom. Pravijo, da če dolgo delaš eno in isto stvar, slišiš kaj ti govori. Te stvari zapisujem,« je pojasnil tujec.
Iz notranjega žepa suknjiča je izvlekel okrašeno pisalo in knjižico s prekrasnimi platnicami, ki si jih lahko privošči samo še kakšen predsednik.

Položil ga je v jekleno kletko in odgrnil tkanino. Razgaljeni kosi njegovega telesa so brez sramu utripali s čudno razsvetljavo. Ko je visel tik nad vrelim oljem, so glasilke odpovedale šestindevetdeset odstotno.
»Bom free!!! Pcm free!!! Pcn Iicc! « se je vse tišje oglašal z zadnjim elektronom. Res je bil težko razumljiv.

»Pom free,« se je odločil Đejlo, čeprav ni bil povsem prepričan.
Bližnji iz vrste so prasnili v smeh, Malemu se je za trenutek uspelo dvigniti in videl je, kako je gospod zapisal v knjigo s prekrasnimi platnicami:
Pommes frites – ocvrt krompir.
Zadovoljno je pogledal Malega, ki je bingljal na pultu. Mali res ni znal brati, znal pa je šteti. Slišal je, da je Đejlo izustil dosti krajšo besedo, kot jo je gospod zapisal. Napis ocvrt krompir je primerjal z napisom na ceniku in ugotovil razliko. Črv nejevere ga je naglodal do te mere, da je gospoda naposled vprašal:
»Zakaj ste napisali več črk, kot vam jih je Đejlo povedal?«
»Plačan sem po številu črk. Več napišem, več dobim, sicer pa je to v skladu s tradicijo dežele iz katere prihajam. Pri poimenovanju novih, še neslišanih stvari, imaš imenitno možnost, da jih napišeš malce po svoje. Včasih tudi precej po svoje. Nekateri celo samo po svoje. Zakaj? Zaradi mastnega profita.«
Potem ga je dvignil in položil na polico, kamor je Mali spretno sedel in povsem od blizu gledal cenik.
»Ocvrt krompirček 20, z gorčico 25, z majonezo 25, brez soli 35,« je s prstom bral gospod, Mali pa mu je vdano sledil.
»Kaj si želiš?« je vprašal.
Mali je vedel da so želje eno, on pa ima samo 20. Spomnil se je deklice, ki je vse skupaj vrgla po tleh. Spomnil se je, da je imela oljnat krompir premazan z maščobno rumenkasto zmesjo, ki se je zaradi vroče podlage redčila in urneje mezela po prstih. Strastno si je zaželel podobne izkušnje.
»Kaj je tisti rumeni zdriz, ki ga precej polije tudi po papirnatem kornetu, ki vdano razpada pod silnim pritiskom vseprisotne maščobe?« je povprašal in pocmokal.
»Mayoneza,« je odvrnil uglajenež.
»Samo 20 imam,« je pošteno priznal mali.
»Škoda, « je z naučenim sočutjem odvrnil gospod in zase naročil trojno porcijo z dvojno majonezo.
»105,« je mirno rekel Đejlo in gospodu v roko potisnil papirnati kornet prepoln vrelih ocvrtih krompirjev prelitih z vročo majonezo, ki je kot živa brzela po klancu.
»Mala, kaj boš no, ljudje čakajo,« je poslovno pridobival občinstvo.
Malega res ni jezilo da je tako majhen, povsem pa ga je dvignilo, če ga je kdo nagovoril kot deklico. Gospod je plačal in pospravil račun.
»Nisem Mala,« je karseda ponosno izjavil.
»A ne? Kaj pa si, Velika?« se je zarežal in prešteval kovance, ki jih je skrbno odcingljal v priročno blagajno.
»Ne, Mali,« je rekel in se uzrl čez ramo, po kateri ga je trepljala ženica iz vrste.
»Vzami 10 in si privošči dvojno majonezo, če si jo tako želiš,« mu je prijazno rekla.
»Hvala gospa,« je z roso v očeh odvrnil in ji poslal navidezni poljub. Vzravnano se je obrnil k Đejlu, ki je potrkaval s prsti in gledal sever – severozahod.
»Ocvrt krompir, enkrat, dvojna majoneza, prosim,« je zmagoslavno zaključeval, v glavi pa mu je tolklo še zdaj, takoj, že enkrat …
»70,« je rekel Đejlo in nastavil dlan, Malemu pa je že med spuščanjem pregretih kovancev postalo jasno, da je za 40 prekratek.
»Gospa, še 40,« se je zaslišalo po duhamorni pavzi.
»Kako 40, dvojna majoneza je vendar 10!?«
»Dvojna majoneza, ljuba moja gospa, je že od nekdaj 50.«
»Kje to piše?« je zarjovela, čeprav ji ni šlo za denar, ampak za način. Tudi cenik je bil natančen in precej zgovoren.
»Gospod pokažite račun, prosim,« je vljudno rekel Đejlo. Pri svojem poklicu je najbolj oboževal dejstvo, da ne glede na stopnjo snažnosti, stranke povsem zamasti in umaže.
Uglajenež, ki želje po užitju ni več krotil, je bil že precej masten. Ko je iz notranjega žepa vlekel denarnico, iz nje račun in kasneje vse skupaj pospravil, je njegov suknjič zgledal, kot bi ga namazal z lojem. Svetleč, šekast, smrdljiv.
»Evo gospa, tri krat dvojna je 105,« je dokazal Đejlo. Če nekaj piše, je precej verjetno da to nekdo tudi verjame.
Gospa je doplačala in Mali si je tresoče skušal odnesti svoj krompir. Đejlu se je zasmilil in mu iz čiste usmiljenosti ponudil:
»Mala, boš servetu?«
To je ponudil izključno v skrajnih primerih in je v skladu s tem pričakoval globoko hvaležnost in širše odobravanje. Neprijetno je bil presenečen nad srepim pogledom, ki ga je izdelal Mali. S karseda neprijetnim glasom je odvrnil:
»Hvala!?«
Obrnil se je k dobrotnici in s povsem drugačnim tonom ter najprijaznejšim nasmehom rekel:
»Hvala.«
Z zapacanimi prsti se je simbolično prijel za srce in še poglobil svojo zahvalnost ter količino maščobe na strgani, razvlečeni majici, ki jo je ponosil najstarejši brat še v časih, ko se je Đejlo šele začel igrati kuharja in spoznal zakonitosti vročega olja.
Krčevito je zgrabil že povsem zamaščen papir, skozi katerega se je plaho videla oljnato mastna, mehka notranjost. Zaradi premočnega prijema je zgornji del prelitega krompirja sicer padel iz cedečega korneta, a ga je večino ujel in nekako stlačil nazaj. Z dlanjo je pokril dragoceni tovor in začel s prebojem. Rinil je po starodavnih pravilih gibanja v množici, ki temelji na zapolnjevanju dinamičnega mikro prostora, ki se kljub statični množici nenehno pojavlja. Z znanjem in vajo se je Mali prebijal dosti hitreje, kot velikan pred njim, ki je prisotne precej razredčil s klofutami in v zadnjem delu hodnika še s širokimi, odprtimi krošeji, ki jih je nastiskal skrajno nepazljivim. Zadnjega je zadel z aperkatom, telo je nekontrolirano odtavalo nekaj metrov vstran od njega, na ulico. Zmagoslavno je dvignil roke, stopil na prste in se tolkel po kosmatih prstih. Nerodno je odskakljal. Nekaj kasneje se je zaslišalo momljanje, zapletanje z nogami in top udarec. Mestna razsvetljava na tistem mestu ni delovala, tako da ni opazil nezavestno ležečega. Tudi ko je sam nezavestno ležal zraven njega, tega ni opazil.
Mali je mnogo eleganteje, predvsem pa sila prijazno in skrajno nemoteče zapustil hodnik. Zapacal je še nekaj hlač in kril, nekatere do te mere, da so se sprijela. Tako je nastalo tudi znamenito, že skoraj pozabljeno hlačno krilo.
Mimo predzadnjega je stopil povsem zravnan in celo pomahal z mastno roko, ki jo je prej trdno držal kot pokrov. Neovirano je stopil skozi hodnik na ulico.
Mestna razsvetljava je bledo mežikala, Mali pa je stal s Pom frijem v roki in z majonezo povsod. Opazoval je slabo osvetljeno mastno druščino in odobravajoče kimal vanjo. S prsti je drsel po gladkem svetlečem papirju in jih potopil med krompir. Izbral je najslajše zapečenega, ga nekaj časa vrtel med prsti, nakar mu je padel na tla. Pustil ga je, za ptiča. Odločil se je, da bo naslednji kos izbral po intuiciji. Zaprl je oči in pošaril po maščobi. Cmokajoče je izvlekel rumeno rjavje in ga natopil z majonezo. Z vidno slastjo je pocmokal in odprl usta. Z elegantnim »Hammm« in široko odprtimi očmi, je hrustjavo ugriznil.
»Bljak,« se mu je utrgalo. Izpljunil je delček, ki ga je tako dolgo čakal. S prsti je pošaril po ustni votlini in navidezno trgal mastno prevleko, ki je prevzela primat. Gledal je nagriženo slinasto mastno gmoto na tleh in zajokal. Šlo mu je na bruhanje, vrtelo se mu je. Naslonil se je na ograjo in počival…
Pogledal je po ulici, prisluhnil in se prepričal, da ni nikogar. Še vedno topel in zamaščen krompir ter zobe je stisnil z vso silo. Redek pire je špricnil med prsti, zobje so zaškripali, oči so se orosile. Stiskal je vsebino in kmalu formiral nerazpoznavno mešanico papirja, krompirja, olja in masti, ki jo je obsedeno razcefral. Potem je ploskal. Močno in z navdušenjem. Maščoba je letela okoli njega, on pa se je histerično smejal. Nekdo v mraku je prdnil.
V hipu je ostanke obrisal v hlače in si jih na hitro obrnil ter zvlekel nase. Prisluhnil je. Razen njegovega prehitrega dihanja in zadonelega momljanja iz hodnika ni bilo glasu. Odprla so se dvoriščna vrata. V mraku je lahko videl obrise Đejle, ki je stopala proti njemu.
»Zakaj jočeš?« ga je vprašala, čeprav si je solze na hitro obrisal.
Njen odprt pogled je privabil celo povodenj, ko si je Mali priznal in začutil, da je njej jasno.
»Čakal in želel si nekaj, česar sploh ne maraš?«
Jokal je in prikimaval.
»Povej mi, kaj si res želiš,« je tiho rekla in ga objela. Zdelo se mu je, da ga je objel ves Obstoj, Medobstoj in Neobstoj. Prijetno je bilo.
»Bom Free!« je s stisnjenimi zobmi pohlipal.
»Si Free! Le spomni se tega,« mu je rekla in ga poljubila na čelo. Odšla je skozi dvoriščna vrata. Malemu se je odvalil kamen od srca, razjasnilo obzorje, napolnila čaša in posijala luč. Lahkotno je stopil in nedaleč ugledal telesi, ki sta ležali eno na drugem. Večje na manjšem. Težje na lažjem. Močnejše na slabotnem. Ko je prišel bližje je spoznal orjaka, ki je za svojo porcijo vedno plačal 35. Pod njim je sopihajoče ležal zadnji, ki je takrat stal na hodniku.
»Mala, reši me, kupim ti Pommes frites!« je roteče naprosil.

Še dolgo sta ležala tam. Dlje kot je Mali moral razlagati, zakaj je sunil 20, zakaj je popolnoma masten in čemu hodi domov davno potem, ko se je mestna razsvetljava prižgala.
»Bom free,« je med solzami in smehom hlipal Mali.
»Sem free!« je nekje iz hlačnice odmevalo.
»Sci fiee« je bledel odmev.
»Sci fi..« postajal je vedno tišji in vse bolj nerazpoznaven.
»Ci,« je zapel ptič in kljunil v mrzel krompir, ki je, še vedno masten, ležal na ulici.