S trip tizŠ olE

Na primer, da z Malo globino (krajše Mg op.AlA) sedite na jasi. Ste učitelj. Mg je ravno osvojil tehniko sproščenega sedenja. Malo bi še ga popravljali in ga učili sedenja, on pa bi se vam smehljal. To vas seveda moti, saj je šola resna stvar!

Mimo prileti metuljček in v Znanem bi ga, seveda za potrebe pouka, takoj ujeli. Z vnaprej pripravljenim mahalom in mrežo, ki mu bo preprečila nadaljno okraševanja prostora. Za potomstvo ga zdaj ne skrbi. Prepustil se vam je.

Potem bi ga zgrabili za drobcena krilca, s katerimi bi vas veselo pozdravljal. Dopovedoval bi vam, da je vesel, da lahko sodeluje pri tako mogočni učni uri, ki ste jo kot specialni nad doktor vseh znanosti, v krvnem potu izžetem miselnem tkivu, tako natančno pripravili. Vso noč ste zapravili na kontrolcekontrolvejanju, ker je asistentka na porodniški. Žena še ne ve.

Potem bi mu ga kazali in se drli vanj, da naj ponavlja:

»Me-tulj!«

Ponosno bi mu narisali metulja, kot vam ga je narisal vaš didaktik, ki tako didaktično poudari metuljeve najpomembnejše značilnosti. Mg bi najbrž ponujene, puste barvice res vzel in vam kaj narisal. Narisal bi vam bržkone metuljeve sanje, v katerih vam želi čimprejšnjega zavedanja, ker vam kot metuljček ne more nuditi dovolj ljubezni. Ker še ne veste kaj je to. Mogoče samo zato, ker še ga niste vprašali. Vprašati sebe je na tem mestu odveč?!

Potem bi vam sanje pokazal in vi bi cmokali kakšen nemogoč primer je. Videl bi vašo zadrego in vam skušal sanje bolj plastično ponazoriti. Zato bi izdelek zmečkal, da bi bolj poudaril bistvene stvari in ne toliko naukov. Kaj je kriv metulj, zakaj moraš to delati, MG ne sprašuje, ker čuti. Čuti, da vi ne čutite, čeprav si to srčno želite. Vendar Znani pozor:

V metuljevo srce se ne da priti z nožem.

Seveda bi ga zlasali, če bi že imel kak lasek. Če ne, pa bi ga presedli in mu spet načečkali znak, ki ga je pač nek Znan utemeljl, ker tako otrok metulja najbolj spozna. Tako vadi risanje, da ko bo velik, bo lahko nagravžen unificiran, brezosebni znak, narisal novi Zvezdici.

Mg je seveda metulja poznal po imenu. Že ob njegovem rojstvu je bil zraven. Še ime mu je izbral. Sam si ga je malce metuljasto popravil.

Potem bi mu tiščali še bolj bedaste, suhe in nezanimive barvice, ki se sploh ne mažejo in prelivajo:

Kot nebo, ki

nežno liže zemljo.

Kot vode,

ki odmikajo hlode.

Kot ogenj,

ki gori kot Sonce.

Tisto pravo Srce!

Znani še danes mislijo, da je sonce rumeni krog in nekaj laskov okoli. V šoli Znanega je to tisočletni znak. Otrok pred tisoč leti nariše isto sonce.

Ni videti, da bi kdo kaj spoznal. Krog in laski. Ker ima najboljše barvice in ati denar, je ona pač prva na likovnem bije-nalu. In potem še študira likovno umetnost. Ne zna pa narisati hrenovke. Ne oblike, njenega bistva. Nje ne zna narisat. Hrenovke. Tako ali tako je iz odpadkov. Narišeš Znan element in imaš hrenovko. Takrat se lahko gre profesor, ki je vedno na kosilu, preoblečt. Ker vas ne razume več.

In kot da lahko govorimo o pristopih, tehnikah in metodah, kaj je kdo, kje in zakaj uporabljal?! Ste morda kdaj videli človeka, ki se nekaj let harmonizira z navdihom, potem pa se odločita naslikati spoznanje?

Nima ateljeja. Nima najboljših barvic, nima teorije. Niti prakse nima. Samo preprosto, čisto srce, spoznanje in s tem navdih. Glasbo.

Sliši glasbo,

Je Glasba.

Za izdelavo slike bo v trenutku vklopa uporabil vse, kar je v njegovem trimeterskem dosegu. Sploh, res sploh ni važno kje je. Ustaviti ga je nemogoče. Prehiter je za vas. Če bi ga gledali, bi se vam zdelo da spremljate teniški turnir, s tarzanom v finalu, tako urno skače v vse smeri. Fiskulturnikom se štoparice ustavijo. Tega se z uro ne da izmeriti. Kot tudi človeško življenje ne. Saj morda kdo danes ne misli, da se meri življenje v urah? Ali hišah? Ali nagrabljanem papirju? Ali pač? »Vendarli, nej?« Oma se je včasih znebila takšnih.

Navdiha vam nobena šola Znanega sveta ne more pokazati, ker tja navdih ne pride. Ker ne sme. Ker ga ne pustijo in zato ne gre. Svobodna volja. Pridejo pa tja Pesmi katere potem cefrajo, ližejo in malikujejo. Kadar pride na oblast novi Znani jih potem lepijo skupaj, strgajo tekočine in mečejo ob tla. Ta krog se, zaradi črednega nagona, v Znanem lahko vrti neverjetno dolgo. Celo dalje od dolgega. Tja čez najdaljšega. Katera ga je le imela? Kako le izgleda?

Slika bo sigurno nastala, preden se bo vam postavil sistem, v vašem likovnoumetniškem, kritičnem programu. Ali preden mlada umetnica in kasneje tista, ki odreja kaj je umetnost in kaj kitCh, izklopi vse alarme, ki jih ima na vratih mogočnega ateljeja, kjer visi njeno največje delo. Povsem na sredini. Na diamantnem stojalu. Hrenovka……… Prerisala jo je od male nečakinje in ni slabo narejena. Sporočilo originala je tako močno vžgano v sliko, da tudi izredno slaba, zamegljena kopija daje popolno težo naprej. Ne dodaja. Ne odvzema. Samo prevaja.

Para izpari,

Ogenj gori.

Voda hoče,

čaja se noče.

Kdo je kritik, ki se drugi dan lahko postavi pred tega, ki je samo izrazil svoje srce in reče:

Slikarju: »Stari olje bi moral uporabiti!«

Pisatelju: »Koliko strani si napisal, stari?!«

Pesniku: »Stari, kakšne platnice imaš!«

Reperju: »Vadi, stari ali se pojdi preoblečt!«

Vrnimo se k metuljčku. Ker je integriran pouk, bi ga potem v bajno dragem in opremljenem laboratorijuumu še lepo razrezali in posamezne dele lepili po tabli in grafodromu. Sigurno bi ga pikali z bucikami ali kakšnimi drobnimi kleščeci. Na koncu bi ga stisnili v knjigo. Najlepša s čopki bi lahko izdelala plakat in dobila petko. Vsi ostali bi morali vstati in ji ploskati. Ker je najboljša. Ostali pa jo prosim glejte in bodite točno taki kot je ona. Mg bi tukaj sigurno dobil ukor razrednega učiteljskega zbora, ker bi se malo zamislil. Predvsem plakat ga je bolel, ker je tako očiten. Tisti s sončki za pridne in strelami za poredne. Tista ga je pekla. Konec leta ima stotriinpetdeset sončkov in vsa šola ponorelo ploska. Prejme največji telefon, s katerim teži okolici in vzbuja lažno nevoščljivost, navezanost in sovraštvo. Zato pa raje. . .

… naredijo ognjemet. In petarde. Nabijajo, kot da miljavžnt zvezd isti trenutek ne poka s tako silo, da ne bom majhnega, neumnega, eksplozivnega telesa še enkrat poimenoval. Pa ne da ga Skriti nima rad, živalim je preglasno. Rastline da ne slišijo? Nehale so poslušati. To je knjiga, ki jo je Godba v zrelejši dobi med prvimi prebral.

Če ste kdaj prebirali literaturo, ste lahko opazili tekste o začetkih, pojavljanjih in krogih. Tudi lučkah in tunelih. Takrat so rastline odlično slišale. Vendar se s prihodom Razumnih marsikaj spremeni. Razumni glasbe namreč ni slišal in je zato mislil da je tišina. Začel se je oglašati. Od prvotnih predrigov in predrukov, mezorigov in spodnjih mezorukov, pa preko histeričnega kričanja, grabežljivega vreščanja do zadnjega finošolanega tenorja. V bistvu pa se samo čudno derejo.

Glasba jasno in glasno protestira, ker njej ni res nič čudno.

Živali so bile vseeno na boljšem, saj so si določene vrste slišala lahko pokrila. Zato jih ni tako močno treslo, ko je Sapiens zapel s težko industrijo, silnim prometom in brezveznim pokanjem spečih.

Pa šivanja malih, nedolžnih rokic, ki jih samo zanima kako poči. Jasno, ko pa še niso slišali zvezde. Morda nimajo časa? Ali pa ne vedo kje naj jih iščejo. Ponoči se jih da videti na nebu. Ampak morajo ven na zrak. Saj se ne bodo prehladili, samo ne zavijajte jih preveč. Ker potem jih nalivajo z antibiotiki. Denimo.

Kar nekaj jih je tudi podnevi. Še več pa jih je med nami. Vendar jih v Znanem želijo pokriti s težkimi pregrinjali zgodovinske gonoreje, ki jo je s strahom in hipnotizirano grozo, izvajalo nemalo članov klavrne in duhamorne posadke.

Še Godba se je zmrgodal in godel, tu nekje.

Potem bi pisali spis. Čudne znake bi mazali na uboga, posekana drevesa, ki si z nami tako rada podajajo elemente. Mg bi vam skušal grafično ponazoriti vašo kompletno kurikulumsko zmoto, zadnji del pa bi sigurno namenil, posvetil metulju.

Mato ga je imenoval. To je bil njegov najboljši prijatelj, sedaj pa je moral gledati, kako so ga ujeli, parali in cefrali. Ni jokal na ven. Mg ve, da solz ne vidite, zato vam jih ne pokaže.

Ker bi vas Takoj prebudile. On pa ve, da vas ne sme. Ker ste Svobodni. Svobodno spite.

Če bi se Mg metodam in skrbno izbranim učnim ciljem na kakršen koli način upiral, bi mu navili drobcena ušeska in mu dali ukor. Preselili bi ga v drugi razred ali celo prešolali. Na koncu v tisto na obrobju, kjer otroke tudi med hranjenjem mlatijo, ponižujejo in zdravijo svoje nemale komplekse. Kompleksi so strahovi, ki jih ne upajo pogledat ali vprašat. Ker so strašni.

Nimajo jih radi, ker so nerodni in počasni. Ker mažejo nagnusno, z umetnimi premazi lakirano površino. Ker ne smejo svinjat. Nekaterim se pač tresejo drobcene ročice. Pa ne od straha, tako kot tem, ki jim to počnejo. Njih že dolgo ni več strah.

Prepuščeni M učitelju so. Njemu. Edinemu. Samo on ga lahko previje. Sam se ne zmore. V bistvu se ne rabi, vendar oni tega ne smejo videti. Zato jih skrivajo na obrobjih, ker niso lepi in ne znajo ponavljati bedastih otroških pesmi, ki jih pišejo zaradi roka. Kakšen kraj bi še kdo jel poimenovati po njem, ne vampirji? Ti otroci se ne svetijo nazunaj. . .

So pa topli in globoki. Vidijo v Srce, kamor oči njihovih osebnih bogov ne sežejo, ker so zalepljene na pločevino, drago kamenje in papir. Papir počečkan s človeško krvjo. Tako pravo. Iz žile.

Kdor teh otrok ni videl, naj bo tiho ali se naj gre preoblečt. Takoj! Pa umazano v stroj, potem pa razgradit.