H| šazVe č0č m|

Ominega dvojnega vrtenja se je dobro spomnil. Takrat ga je še napihovalo. Slabo mu sicer ni bilo, ker se rad vrti. Slabo mu je bilo pravzaprav samo takrat, ko ga je glasba napila. Napihovalo pa ga je predvsem zaradi dvojnosti. Sedaj pa je že sam izvedel trojno in Omi ni kanil povedati, če ga ne vpraša. Pripravljen na dogodbivščino je globoko raztegnil dihalni prostor in se nežno prepustil vrtenju proti prostoru.

»Omino!« je nežno toplo zavela.
»Ja?!« je pogodel Godba.
»Omino dete!«
Oma ga je zajela in prelila s predglasbo. Takrat se mu je vedno zdelo, da zna. Celo čutil je. Skoraj zavedal.
»Vidim tvoje Srce, kako žari Godba. Naj ti bo kažipot tudi zdaj!« mu je omasto rekla in hladnotopelje, Omine svetle temnine, ga je priodnesla do obronkov Velikega hriba.

Mešani gozd, prepoln Življenja, se je stapljal z njim. Ni ga poznal. Vsega. Tudi vseh bitji, ki jih je resnično mrgolelo, ne. Znanih, Skritih, Razumnih, Čutečih. Tudi Senčnih. Temne in Svetle Sence. Tem se je še najbolj čudil. Pomišljal je celo, da ni na Prsti, ko mu je skoraj v septimi, sugerirala svojo odprto bližino. Tudi zavohal jo je. Vsa gozdna bitja so gledala s Srcem. Ljubil je že dolgo. Zato je videl. S hodali je nekaj časa lomastil v harmoniziran prostor in Oma je premaknila osnovni tonski sestav. Tudi pozornemu Opazovalcu, bi njegovo lomastenje ostalo neslišno. Takšna frajerka je Oma. Ominemu torej ni bilo težko ne hoditi, ne prijemati in ne navezovati stikov. Ker je bil stičen. V fazi in v nuli obenem. Opa pa je, kljub letom, še vedno fid. Stikalo. Ker stika.

F(P)rst oK

»Kam te nese, Godba?« se je prijazno zaslišalo.
»Zgleda, da kar na vrh!« je v smehu odvrnil Godba znanemu glasu, čeprav ga ni videl.
Stari prijatelj je ponosno stopil iz Loga, kjer je najraje meditiral. In delal. Neme stvari je učil govoriti. Marsikje.
»Pozdravljen, prijatelj!« je smejoč stopil Godbi v objem.
Godba ga je objel. Znal je že objeti in objem sprejeti. Omina šola. Potem sta se sklenila.
Pogledal, ga je v njegove globoke oči. Globina, ki je bila Vidna s Srcem, je sproščujoče povabila.
Telo, ki ga je imel, je delovalo nerodno. Glavo podobno Sapiensovi je imel pritrjeno na kengu®ujevo telo. Noge je imel šibke in slabo prekrvavljene. Tudi roke. Kljub temu se je premikal z gracioznostjo vode in silo ognja. Godbi je ostal za vedno Nepozaben. Zavedno. Spredaj, v lepo, a nerodno izdelanem, kosmatem žakeljčku je nosil Belega. Tako ga je sam imenoval. Bil je majhen, a je rasel. Še enkrat so ga pritegnile njegove globoke oči. Globina. 0n je poznal odgovore, ker je 0dgovor. Zato je tam, če že kdo vpraša?
»Kaj je to Globina?« je po sklenjeni meditaciji ugledal novonastala zrna.
»Ko boš vedel, kaj je širina, boš vedel tudi kaj je Globina,« mu je nežno godel.
Godbi je od nekdaj godla njegova godba. Vedno je rad godel. Čeprav ga niso razumeli.
»Kaj je to širina?« je omasto vprašal.
»Pravokotna višina,« je razlagal gozdni.
»In kaj je višina?« je nadaljeval Godba in si ponastavljal kepo, ki mu je zlezla malo naprej.
»Višina je nasprotna od Globine,« je bil kratek. Enostaven, kar se da.
Vrtenje v kepi je uporabljal vedno, kadar je kaj iskal.
»In kje je Globina?« ga je prešinilo.
Takrat se je spomnil. Ominega nasveta. Srce naj ti bo kažipot. Saj zdaj nekaj išče, ne?
»Globina je v meni, mi je rekla Oma,« se je kot smrkavec pohvalil Godba. Potegnil je smrkelj.
Logarja je še enkrat pogledal. Začutil ga je v popolnju. Ravno takšnem, da je popolno.
»In kje si ti, dragi moj prijatelj?« ga je vprašal Godba.

Jaz sem Tukaj, kjer se stekajo širina, višina in Globina.
V kristalnem zalivu,
ki na drugi strani izvira.
Čist izvir se razširi v prozorno reko,
v kateri sva se oba že kopala.

Potem ju je lovila meditacija. Že od nekdaj so se radi lovili po prostorih. In navdihovali. Povsem spontano. Ne tekmovali. Prepuščali.

»Zakaj te potem ne vidijo?« je bil naslednji teden radoveden Godba.
»Ker še ne vedo kaj je širina, prijatelj,« je gozdni pojasnjeval zmede.
»Kaj pa na reki, zakaj te tam niso 0pazili?« je še ponihal zdavnaj umirjeno.
Globoko ga je pogledal in mu odgovoril. Godba je razumel. Ker niso gledali s Srcem.
»In ker so gledali Belega. Nekateri so mu celo verjeli,« je dejal in Belega pobožal po čudni glavi. Potem ga je spustil k ognju. Beli se je z ognjem vedno pomiril. Ni divjal in jih strašil.
»Baje si celo v enigmi?« je napol potipal Godba.
»Mah, mah, kam jo mahaš?« je odgovoril in zaplesal.
Plesal je z lahkoto elegiba. S sproščenostjo svobodnega čistega Bitja, ki se predaja.
Predal se je tudi Godba. Zanj in zase. Zanjo, za njih. Zanjse. Zasenj. Vseenemu.
Ples. . .
»Se ti ne zdi, da na sotočju nekako obstojiš?« je kasneje opazoval Godba.
»Tudi ko obstojiš, obstajaš,« se mu je posmejal.
»Pravzaprav, ko obstojiš šele Obstajaš,« je ugotavljal godbeno.
»Če ne stojiš pač ne obstajaš! Si v Neobstoju,« se je široko smejal urejevalec gozda.
»Če mencaš pa si v Medobstoju,« je še zletelo Godbi.
Obstajaš.
Vedno si. Ne glede kje. Godba je celo vedel kje.
Spet sta plesala. Predano, prepuščeno. Obronki Velikega hriba so se tiščali zraven. Okolišnja bitja je zavrtelo v plesno šolo, ki sta jo spontano prirejala. Predvsem za tista nova, ki še niso vedela, kaj je spontanost. Tarzan se je že zdavnaj spomnil.
Ples. . .
»Stari na vrh Velikega pojdem, vleče me, kaj mi svetuješ?« je kot tretjič prerojen vprašal.
Ples ga je namreč vedno okopal. Globoko v bitje. Vedno je ostalo samo bistveno. Zaradi vrtenja namreč nebistveno odpade. Nebistveno ima premočrtno gibanje in mu vrtenje ne odgovarja. Zato tudi tangenta beži od krožnice. Ne razume je, čeprav jo čuti.
»Jemlje si samo oči, Srce je ne zanima,« je rekel in si v vrečo položil rastlino, ki se mu je več kot ponujala.
Godba ga je objel in stopila sta se v kepo prijateljstva. To je daleč najlepša kepa. Dosti lepša od zlate, ki sploh ni lepa, ker ni niti Živa.
Logar se je stopil z okolico, Godbo pa je odtopilo proti Vrhu.

Hodil je po gozdu, ki se je vse bolj redčil. Bitij je bilo še vedno precej, na kvadratni meter. Vendar se niso drenjala, kot drugje. Godbo so vse manj zanimale oblike, zato ga tudi ni več ustavljalo. Počasi je prebil snežno mejo in za seboj je lahko opazil stopinje. Najprej se jim je začel smejati in jih nagovarjati, potem pa je videl, da so njegove. Ker je pač tacal po snegu. Tak trenuten zmedenček je znal biti. Kljub temu, da je oblikam malo pred tem razlagal in dopovedoval, da ga sploh ne zanimajo.
Mrzlo je postajalo in led je trdil belo, izredno svetlo okolico. Na popolnoma zaledenelem in z visokim snegom posutem vrhu, se je bleščala velikanska, belo zaledenela hiša. Ko je prihajal bližje, je njeno velikost šele prav dojel. Blišč je prihajal od neštetih oken, ki so prekrivale snežno belo pročelje. Okna so se mu zdela kot velike oči. Široko odprte, a nepremične. Različnih globin, a nobeno Globoko. Vsakemu se je videlo dno. Bilo pa jih je nešteto. Vsaj toliko. Vse so gledale točno njega, ne da bi ga spremljale. Nemo so bolščale vanj. Zeblo ga ni, ker je tajči vedno nekje blizu. Bližje je prihajal, večje so postajale.
Beli se je igral pred hišo. Najprej ga sploh ni opazil, vendar se je premaknil in v čistem snegu je videl njegovo sled. Dokaj naglo se je premikal. In stakato. Pred ogromnimi vhodnimi vrati se je ponovno ustavil. Stopil je precej nazaj, kajti res so bila velika. Počil se je v mehki sneg in opazoval. Najprej je opazil vodo pod hodali, ki je spremenila agregatno. Kjerkoli je bil, se je rada igrala z njim. Kmalu se mu je zazdelo, da se hiša vzdiguje. In potem vedno bolj. Vendar se ni. S svojim toplim Srcem je snegu kazal novo zabavo. Zato je topil kristalčke na katerih je sedel in tonil proti poležani travi, ki se je nežno prebujala.
»Pomlad?« je vprašala trava, ko se je sesedel nanjo.
»Godba,« se je predstavil in jo pobožal po dolgih, z vodo okrašenih vlaknih.
Malo se je postavila in zavrtela okoli.
»Dolgo smo te čakali,« je rekla in pretegnila ozka stebla.
Odprla je pore in jih obrnila proti belemu soncu.
»Uš, nič ni v njem!« se je zdrznila trava in se skrila pod Godbo.
»Kakšno sonce pa je to, Pomlad?« je vprašala.
Godba ni vedel niti, kakšno je bilo belo sonce prejšnjo pomlad. Tako ni poznal odgovora.
»Belo?« je pomahal s prijemali.
»Ja, vendar zakaj me ne greje?« ga je še vprašala.
»Najbrž, ker se mu ne prepustiš,« je povsem aklimatiziran Godba koordiniral.
Trava ga je pobožala po sedalu in se umirila. Rada je imela Pomlad.

Godba je mirno dihal in kmalu je iz daljave zaslišal lomastenje. Gospod, ki je stopal proti hiši je bil temneje oblečen. Le malenkost temneje od okolice. Zato ga je sploh opazil. Dokaj hitro je gazil proti hiši. V rokah je imel škatlo. Kasneje je opazil še ozko, črno pentljo, ki je bila na hitro zvezana čez paket. Gospod je prilomastil do vhoda. Potrkal je z velikim trkalom. Vrata so se neslišno odprla. Priklonil se je in rekel:

»Pozdravljena Večočna. Darilo sem vam prinesel. Življenje.«
Gospod je odložil paket pred odprta vrata, se še enkrat priklonil in rekel:
»Hvala.«
Potem se je obrnil in odšel.

Belo bela Večočna je čez čas pridrsela do vrat. Beli je vzel paket in ga odnesel njej. Potežkala ga je. Zavrtela je škatlo in jo z eno potezo odprla. Iz nje je vzela darilo. Življenje.
Malo si ga je ogledovala in ga vohala. Gledala in božala. Potem je iz njega vzela oko. Ostalo je vrgla po hodniku. Beli, ki je nemirno čakal, je nemudoma planil na ostanke in jih sestavil nazaj v škatlo. Bil je dovolj spreten, da je v paket lično zapakiral vse, razen očesa, ki ga je bela odnesla. Na paket je potem privezal belo pentljo in ga odnesel. Godba ni videl kam, ker je sedel predaleč. Večočna pa je darovano oko odnesla nekaj nadstropij višje. Mehko je drsela. Tam ga je umestila v ledeno pročelje. Ne takoj. Malo ga je še merila, očistila in ohladila. Oko je dobilo značilno nepremično bolščanje. Ni se dosti razlikovalo od ostalih, prej vgrajenih. Tudi dno je lahko videl.
Kakor tudi temneje oblečenega, ki je spet prihajal. In spet. In znova. Vedno se je ponovil isti postopek in Godba je videl, da sta zaciklana ter da se kaj drugega ne bo zgodilo.
Belo sonce je začelo počasi zahajati. Prejšnjo belo bleščavo je nadomestila mlečna, nežna svetloba. Gospoda ni bilo blizu. Odšel je nekam v dolino.
Počasi je vzšlo bleščeče črno sonce. Vso okolico je zalila bleščeča, kovinska tema. Mrzlo je bilo isto kot prej. Ne bolj, ne manj. Sedečega Godbe ni motila. V gozdu se je zaslišalo lomastenje. Gospod je hodil proti Večočni. Bil je le malenkost svetleje oblečen. Zato ga je sploh opazil. Hodil je po že dobro uhojeni gazi. V rokah je imel paket, ki ga je Godba lahko videl, saj je bil lepo prevezan z belo pentljo. Prihitel je do vrat, kar je lahko sklepal po hitrem dihanju s tiste smeri. Videlo se ni najbolje, pa vendar dovolj. Zaslišalo se je trkanje in čez čas:

»Pozdravljena Večočna. Darilo sem vam prinesel. Življenje.«

Potem se je priklonil, zahvalil ter odtlačil v temo. Nekam proti gozdu jo je mahnil.
Godba je gledal hišo z bleščeče črnim pročeljem in nekje nad vhodom je bilo vstavljeno prinešeno oko. Potem je prilomastilo. Godba ni bil več pozoren. Vedel je, da je spet oni z darilom. Res je bil. Prinašal jih je vse do mlečne, nežne svetlobe, ki je zamenjala bleščečo temo. Nato je počasi vzšlo belo sonce. Nedolgo zatem je zaslišal znani šum iz gozda. Gospod se je bližal zdaj spet belo obsijani hiši. Godba je krog že dodobra utrdil in postala mu je beda. Zato je vstal in se pretegnil. Prinašalec daril je prihajal vedno bližje.

»Si kaj utrujen?« je vprašal Godba.
Gospod ga je začudeno pogledal, saj tod ni zahajal nobeden razen belega in črnega sonca.
»Nisem. Kadar delam nisem utrujen, čemu te to zanima?«
»Lahko bi nesel tale paket namesto tebe. Vseskozi prihajaš sem gor, pa se ne moreš niti odpočiti,« mu je navrgrel.
»Ne potrebujem počitka!« Gospod je bil odločen.
»Kaj pa meditacija? Lahko bi malo pomeditiral,« je zrnil Godba.
»Ne meditiram,« je bil hiter.
»Ker ne znaš?« je še malo tresel Godba.
»Res ne znam,« je rekel, ko je pomislil, da niti nima časa. Ker nenehno prinaša darila.
»Saj ni kaj znati, le prepustiš se,« ga je celo nasmihal Godba.
Gospod se je malo prepustil in meditacija ne čaka. Nobenega. Vedno je zraven.
»Če se prepustim, ni nujno, da bom odnesel ta paket,« je takoj, s polno modrostjo odvrnil.
»Saj zato sem ti ponudil pomoč. In ne zaradi počitka.«
Gospod ga je bolje pogledal, mu izročil darilo in rekel:
»Potrkaj in odloži paket pred vrata. Povej kaj si prinesel. Potem se prikloni in zahvali ter odidi. Raje se ne obračaj nazaj, niti slučajno pa ne vstopi v hišo.«
»In kaj je v darilu?« je še vprašal.
»Življenje,« je rekel, ko je že mezel v meditacijo.

Godba ga je pustil v miru in s paketom odšel proti mestu, ki ga je že prej raztopil. Namestil se je na prijateljico travo in darilo položil predse. Notri je bilo Življenje.
Življenje v škatli. Na hitro pozvezano s pentljo.
Zaprl je oči in meditiral.
Živ oD aril0

Odprl je oči in pogledal s Srcem.
Pred njim je bilo darilo.
Življenje.
Darilo ni bilo njegovo.
Še zdaleč ne.
Gospod mu je povedal čigavo je.
Gledal je darilo in pobožal nerodno ovito pentljo.
Ni je odvil. Ni ga odprl.
S prijemalom, je na vrhu škatle nežno naredil majhno luknjico.
Iz škatle se je zaslišal nežen glasek:

»Spusti me ven. Prosim.«
Godba je prepuščal. Popolnoma.
»Čemu?«
»Ker mi bo vzela oko. Gospod, ki me je prinesel, mi je že povedal.«
Življenje je bilo na tekočem.
»Čemu bi ti vzela oko?«
»Kdor prestopi prag njene hiše, je ob oko,« je pojasnjevalo.
»In kaj potem, če ti vzame oko?« je še kar nabijal Godba.
»Kako bom pa potem kaj videlo?« je skoraj žalostno vprašalo Življenje.
»Kaj bi želelo videti?« je naredil še malo prostora.
»Ja, življenje vendar.«
Življenje je hotelo videti življenje. In to z očmi. Senzacionalno.
»Sebe ne rabiš gledati z očmi, Življenje,« ga je učil Godba.
»Z očmi ga ne moreš videti. Gledati moraš s Srcem,« je kot že tolikokrat dodal. Kot da vadi.
»Kje pa imam Srce?« je pobaralo Življenje.
»V škatli,« je Godba mlel zrnje in potolkel po pokrovu.
»In kako naj pridem do njega?« je bilo radovedno Življenje.
»Kdo pa te je zaprl tukaj notri?« je v čisti toniki godel Godba.
»Samo sem se.«
»Čemu?« Spet je nabijal.
»Ne vem, ampak žal mi je. Zdaj mi je žal. Prej v dolini mi ni bilo. Kar želelo sem nekam vstran. Gospod je slišal moje prošnje in me odnsel.«
»Odnesel? Prosilo si in te je odnesel?« je z drobnim svedrom vrtal velika spoznanja.
»No, pred tem sem se zapakiralo v škatlo in si nadelo pentljo. Šele potem je prišel in me odnesel, saj če si sam ne natakneš pentlje, ne pride,« je odgovarjalo.
»Torej si svobodno zlezlo v škatlo in zdaj prosiš, naj te spustim ven,« je napol vprašal.
»Tako je! Prosim te, spusti me ven,« je že drugič isto moledovalo Življenje.
»Enostaven bom, Življenje. Ne morem te spustiti ven, ker si se svobodno zapakiralo. Paket pa moram odnesti v hišo, ker sem tako rekel. Kaj bova torej storila?«
Prostor je napolnila življenska godba.
»Ne vem,« je bilo čez čas pošteno Življenje.
»Saj ni kaj vedeti, prepustila se bova. Sprosti se, Življenje.«
Življenje je plitko dihalo skozi majhno luknjico in se borilo za mrzli beli snop, ki je na ozkem žarku prodiral v škatlo. Kmalu je ujelo ritem, s katerim je lahko mešalo okolišnji, kristalno beli pejsaž. Gospod nedaleč vstran je meditiral. Godba je opazoval. Tajči je miril škatlo.

Vhodna vrata so se še pred prihodom mlečne svetlobe odprla. Beli je pomigal v snegu in to je bilo za nekaj časa vse. Potem je pridrsela v vežo. Godbi se je zdela vznemirjena. Nešteto oči ga je butasto gledalo. Pogledovala je proti gozdu, od koder je ponavadi prihajal z darili. Ni ga bilo. In ni ga videla, kako je mirno meditiral, res že dolgo ni. Stopila je tik do vrat in opazovala horizont.
Opazila je Godbo, ki je mirno sedel nedaleč od vhoda in natopil lep krogec snega. Voda je zbudila precej trave, ki pa se je pred mrzlim belim soncem raje potuhnila.
»Kdo si in kaj počneš tam z mojim darilom,« je ledeno spregovorila. Ni ga zazeblo.
Najprej je celo mislil ziniti »sem pridi ti, sem te vprašal«, pa je videl, da ima rada sisteme, kar pomeni, da ji je navdih tuj. In ne bi kapirala. Sicer pa ni bila niti njegova finta.
»Godba sem,« je rekel, vstal in mehko odkorakal proti njej.
»Darilo si pozabil!« ga je opomnila.
Malodane malomarno se je obrnil in nemoteno hodil dalje. Potem je rekel:
»Čigavo je darilo?« jo je malo »štohnil«, kot bi navrgla Oma.
»Moje!« je bila ledeno nemirna. Dolgo namreč ni dobila kakšnega. Gospod je že dolgo meditiral, navajena je bila dosti pogostejših predvsem pa protokolnih in etiketiranih obiskov. Seveda so jo zanimala le darila. Oči.
»Potem si ga pozabila ti,« ji je odvrnil.
Večočna je dvignila belo, z ivjem obdano obrv nad večjimi očesi.
»Pogumen si takole na mojem dvorišču Godba. Darilo si, po stopinjah sodeč, tja odvlekel ti in ga potem tam tudi pustil,« je malo ponastavila karte.
Zato se je Godba obrnil in šel po darilo. Pobral je škatlo in Življenje ga je skozi majhno luknjico plašno pogledalo. Godba mu je pomižiknil in stopil proti hiši.
H |šA

Pred vrata je položil odprto darilo in jo pogledal.
»Tukaj je tvoje darilo,« je bil čim bolj in kar se le da neprotokolaren Godba. Od nekdaj so mu šli na kozlanje. Protokoli, etikete in sistemi priklanjanja.
»To ni moje darilo!« je povsem zledenela.
»Kako ni, če si prej trdila obratno,« se je zvijal.
»Nekdo ga je odprl. Torej ni moje. Si ga ti?«
Bil je v kristalni rešetki. Luknjica je bila več kot vidna. Darilo je bilo nesporno odprto. Še Življenje se je zaslišalo, kako sope mrzli zrak.
»Em, ja,« je malce pomigal.
»Torej je moje?« je dobro poskusil Godba.
»Torej si mi ga ukradel,« je bila ledena.
»Nisem ga ukradel, samo luknjico sem naredil vanj,« je še odpiral bonuse.
»No, potem pa naj bo tvoje!« je rekla in se užaljeno obrnila v hišo.
»Odnesi si ga kamor želiš! Nočem ga videti!« je snežila.
Godba ni bil od Včeraj in se ni prehitro veselil. Življenje se je.
»Razen . . .« je pravilno zaslutil.
»Razen, da bom vzela oko,« je bila kategorična.
»Dolgo že nisem kakšnega vgradila. Nestrpna postajam,« še je ženščila.
»Zakaj jemlješ oči?« je vprašal Godba.
»Rada opazujem življenje,« je minimalno dvignila temperaturo.
Mlečna svetloba je počasi menjavala bleščeče belo.
»Skozi njihove oči ga ne boš videla,« je bil jasen.
Z Življenjem sta si pomežiknila skozi luknjico na škatli.

Večočna je zaprla spodnje oči. Odneslo jo je po utečenem sistemu, ki ga je že zdavnaj zamrznila globoko v sebi. Z ledeno natančnostjo je našla in predlagala novo rešitev.

»Naj jim jemljem Srca?« je bila neomajna.
»Tega veš, da ne moreš,« je rekel, ko se je spomnil Ominega kažipota.
»Kaj pa potem?«
»Najdi svojega,« ji je svetoval Godba. In ni ji računal!
»Kaj pa darila? Gospod jih bo spet začel prinašati.«
»Ni mu jih potrebno sprejeti in bo lahko v miru meditiral,« je čistil Godba.
»Kaj pa darila, paketi? Ne morem jih pustiti ležati kar tam, le kako bi to zgledalo? Redoljubna sem, veš. Prinaša jih zato, ker imam rada pospravljeno.,« je nizala Večočna.
»Glej stara, paketi se sami spakirajo. Šele potem jih odnese. Če jih pustimo tam, se bodo sami odpakirali. Ker jih nihče ne bo nikamor odnesel. Bodo že prilezli ven.«
»Kako veš?« je vprašala.
»Ker so se sami svobodno zapakirali. Torej se znajo tudi odpakirati.«
»Kako veš, da se bodo hoteli odpakirati?« je bila še kar radovedna.
»Saj ne vem, lahko pa vprašam kar tega tukaj, kaj praviš?«
»Ja!« se je zadrlo Življenje skozi majhno luknjico, čeprav vprašanje še ni bilo namenjeno njemu.
»Želim se odpakirati, ker želim poiskati svoje Srce. Zato sem se sploh zapakiralo v škatlo. Ker nisem našlo svojega Srca,« je bilo povsem odkrito Življenje.
»Mi vseeno daš oko?« je potrgovala Večočna, Godba pa se je nasmehnil in jo malo zavrtel:
»Ne rabiš več oči, stara. Srce išči, z njim boš Videla Vse.«
Črno bleščeče sonce je zamenjalo mlečno svetlobo in hiša je zasijala v črnini. Oči so nemo zrle iz ogromnega pročelja. Stala je pri vhodu in vdihovala ledeno črnino. Življenje se je počasi izvijalo skozi drobno luknjico. Godba je sproščeno dihal. Vse do mlečne svetlobe so bili nekako v ravnovesju. Gospod je nemoteno meditiral, nedaleč od tam. Potem je spet posijalo belo sonce.
Življenje se je nekako izvilo iz škatle, v katero se je takrat samo zaprlo. Nepremično je zrlo Godbo in mu reklo:

»Kako se ti naj zahvalim!« in se mu vrglo za vrat.
»Sebi se zahvali. Tako, da se ne zapiraš več v škatlo!« je bil življenski Godba.
Pograbil je prazno škatlo in jo povrtel v roki. Potem jo je zabrisal mimo Večočne v hišo. Beli se je nemudoma zapodil v hišo in manično nekaj iskal. Dejavnost je vse bolj intenziviral in vidno rušil ustaljeni hišni red. Godba je zmedo seveda opazil.
»Kaj mu je?«
Bela se je malce premaknila iz stanja, ki ga je izvajala. Zavrtela je oči in videla Belega kako nori po hodniku. Tudi razmetaval je že.
»Išče ostanke Življenja. Vedno, ko vzamem oko, vržem škatlo in ostanek na tla. To potem spakira nazaj. Takšno bitje je, sam si je svobodno izbral,« je mirno govorila ledena.
»Kako ga misliš ustaviti?« je pozanimalo Godbo.
»Ne bo se ga dalo, močno voljo ima,« je bila nenavadno mirna.
Beli je že prestavljal lepo zložen hodnik in se zaletaval v opremo. Manično je iskal ostanke Življenja. Tudi razbil je že kaj. Ni kazalo, da bi nehal. Vse bolj pa se je kazal nemir, ki je pričel najedati Večočno. Zaradi belega razbojnika, ki je brezkompromisno preurejal vhodni del Bele večočnice.
»In nisem ga jaz pognala!« je še imaginarno pokazala na Godbo.

Godba se je takrat spomnil, kaj Belega pomirja. Logar mu je to že takrat, ko sta delala Sonce, dobro vtisnil v dojemnilnik. Zato se je umiril in povprašal ter povabil ogenj. Seveda je bil takoj za akcijo. On je vedno za akcijo. Beli je že marsikaj polomil in ravno začel napadati pročelje. Manično iskanje Življenskih ostankov je prerastlo v norost. Gon v njem je opazil drobni plamenček, ki se je pojavil pod širokim ledenim stopniščem. Ta je prerastel v simpatičen ogenjček, ki je počasi odtajal belo intenzivje. Sublimacija se je pokazala v polnem programu, ko je ogenjček prerastel v droben kres. Beli je pomirjeno sedel k velikemu ognju in se zazrl vanj.
Večočna, nevajena toplote je prevzela ves nemir in norost, ki jo je Beli zapustil prostoru. Ko se je začelo topiti stopnišče, so se delali čudoviti oblaki pare. Izgubila je nadzor nad seboj in začela cepetati. Norela je med ognjenimi zublji, ki so topili zaledenelo hišo.
»Moja hišaaAAA!« je vse bolj živinila.
»Moje oči, moja hišaaaaaaaajs,« se je drla, ko je tudi njo malo načelo.
Led na njej se je stopil, ko jo je zajel ogenj. Spet sublimacija.
»Zgorela bom!« se je malce obsedeno drla.
»Ne bi stopila ven?« ji je mirno svetovalo zunaj uživajoče Življenje.
Ko so jo kresovi zublji že pošteno načeli, se je le odločila. Vrgla se je čez vrata v globoki sneg. Hipoma ga je stopila kakšen kvadratni meter ali dva in se ob poltihem »ššššššš« malce umirila. Potem je z grozo spoznala, da je prestopila vhodna vrata ter pri tem izgubila eno oko! Takšno je bilo pravilo, ki ga je sama, že takrat svobodno izbrala in ga vseskozi vestno izvajala. Kar naenkrat se je razžalostila in zajokala:
»Izgubila sem oko! Jaz sem najbolj nesrečno bitje!« Potem je še bolj milo zajokala.
Godba in takrat že plesoče Življenje sta se spogledala in malce skomignila. Večočna se je rešila pred požarom, a je izgubila oko. Godba je začutil njeno vse globljo žalost, stopil k njej in ji rekel:
»Glej stara, vzami moje oko, brezveze bi bilo, da bi žalovala.«
Izvlekel si je oko s kepe in ga položil pred njo. Priklonil se je in rekel:
»Pozdravljena Večočna, darilo sem ti prinesel, oko.«
Potem ga je Večočna pogledala. S Srcem. Led na njej se je dokončno raztopil in čudovito vodno bitje se je odpiralo prostoru.
»Hvala, ne potrebujem ga!« ji je odleglo in z vodnimi gibi je objela Godbo. In Življenje.
»Nasvidenje, prijatelja!« je mehko pozdravila in navdih jo je že odnašal.

Godba je pogledal na tla v zavrnjeno darilo in se nasmejal. Ledena hiša se je raztapljala v čudovito jezero, v katerem je plavalo polno oči. Kot lokvanji so bile. Pobral je svoje oko in ga zabrisal med ostale. Beli se je vrgel v ločje.

»Zakaj si ga odvrgel?« je začudeno vprašalo Življenje.
»Tebe z njim tako ne morem videti,« ga je razvajal.
»Še vedno sta ti ostali dve,« je reklo Življenje, ko je končno začenjalo slišati Godbo.

Večočna je drsela proti gozdu in naletela na meditirajočega. Mirno je sedel in dihal. Potem ga je obtekla in nežno rekla:
»Gospod.«
Gospod se je malce zagugal in počasi odprl oči. Ščemela ga je odprtost bitja pred njim.
»Gospod!« ga je vzpodbudila pri prebujanju.
Gospod je nerodno umikal pogled in utripal z očmi.
»Gospod, vaših uslug ne potrebujem več,« mu je nežno rekla in ga poljubila.
Zmasirala mu je trudne noge. Pa ne trudne od meditacije. Od nenehnega prinašanja daril. Godilo mu je. Zelo.
»Hvala,« ji je sproščen rekel.
Hvaležen je tisti, ki deli.
Z vodnimi gibi je odtekla proti dolini.
Veliki hrib je obsijalo toplo Sonce.