Ovčji vs| Hod

Nekje v Znanem. Dolga dolina. Prazno rečno korito. Lahko bi rekli suha dolina, pa to ni. Ker je blatna. Od severnega proti južnem neskončju je speljana dokaj ozka pot, z ograjo na vsaki strani. Iz lesa. Dva podpornika in prečnik. Na nekaterih mestih umazana, tudi kakšen vpis bi kje našli. Vzhodno in zahodno se dviguje nizko gričevje, ki se spusti v dve čudoviti dolini, ki se jih izza ograje ne vidi. Precej v ozadju je opazno mogočno hribovje in na zahodu sledovi precej zapoznele orografije.

Za ograjo se drenjajo ovce. Pravzaprav hodijo ena za drugo. Da se ne izgubijo, so razvile poseben sistem. Oglašalno - hranilno napravo potisnejo sprednje hodeči v iztrebljevalno odprtino. Tako se počutijo najbolj varne, skupaj so in toplo jim je. Oscilacije nastanejo predvsem poleti ali kadar mora katera na odtok. Predvsem pri starejših takrat nastane panika. Zaradi tradicije.

Veriga se namreč pretrga na obeh koncih. Najprej mora, ta, ki je k trebljenju poklicana, oglašalo izvleči iz prednje hodeče. Če ta ni dovolj skulirana, lahko impulz nelagodja prenese celo naprej po vrsti. Drugače se le-ta širi že vrsto let samo nazaj.

»Stara, oprosti mi daš gobec z riti, ker moram srat?« ponavadi nagovori pritisnjena.

Zadaj hodeča jo razume, saj je tudi sama že odtrebljala. Po znanem poku ob izvleku, se ta oglasi:

»Stara, ni problema.«

Če se poka ne sliši, je tudi odgovor ponavadi nerazumljiv, medel. Nato spredaj hodeča velikopotrebi po oni vzadaj. Ko se olajša, se na dogovorjeni znako spet priklopo. Hodijo seveda nemoteno, v znanem ovčjem ritmu.

Krmljene so z umetno krmo, ki jo nasujejo v krmilnike, nameščene ob ograjah. Spijo v blatu na tleh. Okoli je seveda vse zeleno in cvetoče. In ptički pojo.

Bil je čas za počitek in metale so se v blato. Dve sta bile že vrsto let sumljivi. Že kot majhna je ena vprašala, zakaj ne bi poskusile sveže hrane, ki je čez ograjo prav razvajala z bogato ponudbo. Ostalim se je zdela čudna.

»Če bi to bilo za nas dobro, bi to že zdavnaj počele,« jih je učila precej shojena članica.

Male2 je za nekaj let pomirilo. Potem pa spet tisto skrito kljuvanje in čez čas vprašanje:

»Zakaj ne bi vseeno šle malo pogledat tja čez?«

»Ne smemo! Lahko se nam kaj hudega zgodi,« jo je resno opozarjala izkušena čredohodka.

Zdaj že ne več tako male, sta zvezdno noč snovale. V teh letih se je nabralo toliko skrivnosti, zgodbic, legend, bajk, vsega živega o »tam čez«. Nekatere je stresel že sam pogled na tisto bujno zelenje. Ne od slasti. Od strahu. Joj, prepovedano. Čeprav je Godba jasno videl, da še nobena ni šla čez. Še posebej pa ne tiste, ki so razširile govorišča. Povprečno izobražena ovca je verjela, da jo bo pojedel volk, ki je samo hudoben.

Tam volk sploh ne živi. Beda mu je. Raje se z babico igrata Rdečo Kapico. Pa Sneguljčico. Volk se zadnja leta silno rad preoblači. Vendar ni hudoben. Saj nikoli ni bil. To so samo rekli tisti, ki jim je bila beda. Zato so dodali še Lovca. Da jih pred volkom čuva. Sicer ovčke ne vidijo ne volka ne lovca, so pa vsaj na varnem. In to jih pomirja. Ostale.

Tiste, ki so se zlagale pa že počasi trese. Sliši se, kako jih. Po ograji se prenaša. Kdaj pa kdaj, katera že prisloni uho, nakar nekaj časa gleda čez ograjo. In potem gre seveda naprej. Da ne bo zmede, ker ni priključena. Niso več skupaj.

»Oh, kako lepo je tukaj. Umetno hrano dobivamo, serjemo ena po drugi in se zvečer lahko utrujene od naporne poti vržemo v blato. In kako lepo nas še čuvajo,« je učila predstojnica male ovčke, ki so se prerivale za najlepše mesto v blatu, tik ob njej. Učile so se pesmice o ograji, pa o umetni hrani. Risale so krmilnike in portretirale Ovčino iztrebljevalo. Ukorov niso imele. So pa imele plakat s sijočimi ovčkami in nagravžnimi volki. Katera je imela največ volkov, ni dobila kapice. Take ovčje. Kot jo lahko imajo vse razen nje. Sijočo pa so kazali.

Prepevale so samo nakmlajše. Potem jim ni bilo več do pesmi. Niso vedele zakaj. Jebiga.

Male2 sta bili že skoraj preostri z vprašanjem:

»Zakaj nikoli ne vidimo lovca?«

»Bodi srečna, vsaj veš da v bližini ni volka!« je bila dobro poučena velika.

Malo sta ošilile in posule:

»Zakaj pa potem ni nikjer, nobena, nikoli, videla volka?«

Na tem mestu se pojavi ključno vprašanje, ki odgovarja na marsikaj.

Prlek, to je vrsta Sapiensa, bi rekel:

»Napni viha zlo!!!«

Kar pomeni v tem znakovnem transkriptu isto kot:

»Prosim, če se osredotočite na avdio - vizualne receptorne funkcije, ki vam bodo pomagale, pri dekodiranju, precej enostavnega, kasneje tudi, spodaj navedenega vizualno-vokalnega sporočila, znotraj duhovno-eterično-avrično-psiho-senzo-motoričnega telesa, ki bo sledilo.«

Jezikolomci. Še k osrednjem koritu jih Znani baje vabijo in krasijo. Pa sprejemi s sirom in vini. Ah, kaj bi to.

Ali v jeziku pleničarja, medtem, ko bi vas žgečkal po ličkih:

» Poslusaj no, stali ;P! <3«

»Jutri bo zagotovo tu!« je bila preprepričljiva precej rejena.

Mali2 sta se pogledali in si potihem rekli:

»Ql, stara, upam da bo vsaj lep.«

»Ja, pa, da ima vsaj dolgega!«

»Dolgega ja, hihihihi,« sta polni hormona žgoleli.

Debela ovca je razumela, da ju ni več strah. Da bosta šle čez. Vedela je, da mora Male2 ustaviti, dokler je še čas. Ker časa razen zdaj, ko živiš itak ni, ji je kapnilo.

Res ji je. Še njej.

Previdno je odskakljala med dremajočimi kolegicami in našla iskano.

S taco je podrezala v kup volne in ta je poblejal:

»Stara spim že, jebote!«

»Sori stara, pena je!« je cepetala debela.

»Kostim rabim za volka. Takoj!«

»Daj nehaj stara, bincnla te bom, veš kdaj je komaj maškerada?« Spomnila se je nedavnih dogodkov, ko je bila za pusta rak, s ptičkom na rami in nitjo. Sukanec je še vedno nosila na glavi.

»Že, ampak Male2. . .« je pridjala najdebelejša ovca.

»Kaj?! Male2, si znorela!?!« je bila takoj histerična ne več dremajoča.

»Ja, po mojem bosta šle čez, če takoj ne ukrepava!!« je rekla in se spotikala ob glave spodaj počivajočih se, volnenih kolegic.

»Stara ti rabiš kostim za volka!! In to takoj!« se je več kot strinjala.

Zbrcali sta še nekaj kolegic in odgalopirali vzdolž ograje proti prostoru, kjer so hranile kostume. Ni se jima zdelo čudno, da sta ga tako hitro našle, čeprav so že nekaj mesecev hodile. Takrat bi ju težko kdo ustavil, tudi če bi jima povedali, da hodijo v krogu.

Male2 pa sploh ne več nobeden. Nekaj časa sta se šli upaš-neupaš, potem pa sta si podali volno in skupaj hopnili čez ograjo. Mehka trava ju je pobožala in kar odneslo ju je po travniku. Sveža rosa jima je prala umazano blato. Veselili sta se. Pravi duet.

»Uau, stara!« je rekla ena.

»Uau, stara! Zdaj pa samo, da ima še dolgega!« se je v smehu spomnila druga.

»Dolgega ja, dolgega, hihihihi« sta skupaj noreli po mehkem sočivju obližnjega prisojnega gričevja. Bile sta pravi, pravzaprav prvi primer svobodnih ovčic. Godbi se je rosilo oko in zamikalo ga je, da bi se vrgel kar tja, med njiju. Glasbin premik ni opazil, zato je pozabil, kaj je pomislil.

Vso noč sta krojile kostum. Proti jutru je debelejša ugotovila, da bo morala čez ograjo, če bo hotela Male2 prestrašiti. Zamisel, da bi strašila znotraj ograje, je zavrgla kot bedno. Potem se je domislila in rekla oni, ki je ravno trgala kroj iz neke periodike:

»Naredi mi ogromen rep!«

Ovčje zlato jo je pogledala in rekla:

»Stara, ti je spustlo?«

»Spustlo« jo je ravno takrat, ko je pomislila, kako jo hudobni volk z babičinimi tretjimi zobmi drži za glavodrž. Dobila je idejo, da se bo nekako skrila, dolgi rep potisnila skozi ograjo in Male2 prestrašila do kosti.

Za rep sta porabili skoraj vso platno, škarje, raka in sukanec, tako da je bila obleka precej ozka. Ko sta imele »štihprobo« je počil marsikateri šiv. Odločili sta se, da gre čez raje druga, Debela pa jo bo itak čuvala. Izza ograje. Izvoljenka je v kostumu izgledala kot sivo pobarvana volnena krogla, iz katere je visela dolga, zvijajoča, vrv. Zadovoljno sta pokimali in se lotili načrta.

Prve pol ure sta se kregali, kako se obrne karta, naslednje pol ure pa, katera bo po njej čečkala. Kasneje sta kar obe vrisovali lokacije in možne smeri napadov. Debela bi v bazi za ograjo držala konec repa, ki bi služil kot varovalo. V primeru napada pravega volka, sta se zedinili, da jo lahko takoj potegne na varno. S prevzemom te naloge je postala prva ovčja bolničarka. Opremo si je poiskala mimogrede. Godba je tudi že marsikaj znal. Tik pred zoro sta se odločile za napad. Male2 bi naj presenetile kar med spanjem!

Male2 sta se medtem že kakšni dve uri metali po lužah in pele s ptički.

Na predstavo nista prišli. Nikoli Več!

Podjetni bojevnici-strašilki sta čakali primeren trenutek. Seveda sta pozabili opraviti izvidnico in kup opreme za kar pa ni kriv S2, v katerega se je debela tako vehementno izvolila. Tako nista mogle videti ne vedeti, da so tarče že precej hladne. Potapljali sta se namreč z ribniškimi ribami. Oblečena je stopila preko mistične ograje in nerodno padla. Debela z zaprtimi očmi je takoj reagirala. Z vso silo jo je potegnila nazaj. Prebile sta ograjo.

»Stara, vreji je, akcija dalje!« jo je bodrila volkovca in tokrat previdneje stopila. Naredila je nekaj korakov in polglasno šepetala:

»Me vidiš?«

»Ja, dobro je!« je za ograjo, z zaprtimi očmi, ugotavljala saniteta.

Volkovca je pripravljala najugodnejše mesto za napad. Tam, v štabu ko sta še načrtovali, nikoli ni vedela, zakaj so izohipse in šestilo. Busola sploh ni izgovarjala, ker se ji je zdelo butasto. Priprava se je malce zavlekla in bolničarka je skrivaje le pogledala proti napadalni enoti. Z grozo je ugotovila . . .kar zmrazilo jo je, ko je videla volka. Dobila je povsem pristen občutek,, da ga drži za rep. Kakšen strah jo je obdal, zajemal in končno zajel! Kriče je spustila kosmati rep in pocepetala je z zalitimi nožnimi hlodovi. Takoj se je zakrila z volno. Po bližnjih je zasejala ovčji nemir. Tega ovce čutijo v podzavesti. Ta izraz so si izmislile, ker spijo.

Male2 ne. Oni2 počivata. Potem se bosta mogoče šle kolebnico, s kakšnim večjim črvom, ki jih v tamkajšnji čisti, rodovitni prsti ne manjka. Če bo privolil. Svobodna volja tudi za črve. Vprašaš, pa izveš, če lahko.

Čez čas je le pokukala in se spomnila, da je le kolegica v kostumu. Tako je varovalno napravo, sicer dolgi rep, končno prijela v skladu s tem, kar sta se dogovorili na zadnjem operacijsko-štabnem predsestanku. Ko se je spomnila klica dolžnosti je zaklicala čez ograjo:

Kol of BjuT|

» I m a medic!«

» Jawohl!« se je zaslišalo iz napadalne tretjine.

»Te nič ni strah?« je še potipala takole čez ograjo.

»Koga?«

»Ja, volka ne!« še je kanček dvomila, saj vojak v njej ni bil daleč od iztrebljevalne delte.

»Stara! Alo! Jaz sem volk! Kako naj me bo zdaj strah sebe?!?

Po krajšem preračunu se je zadrla:

»Sovrag!«

»Glej jo! Stara, midve sva eno! Halo! En Tim! Napad je v teku.«

Potem se je zbrala in prdnila v okolišnji atmosferski metež. Ni je bilo več strah, ker je razumela. Razumela je klic.

»On maj uaj!« se je zadrla v nebo.

Zavore so dokončno spustile. Podrla je ograjo in do volne pohodila nekaj počivajočih sotrpink. S sanitetnim materialom vred se je vkopala kakšen meter vzhodneje od volkovce. Mahala ji je z načrtom napada, ona druga pa je kup specialk zabrisala v zrak.

Prve zbujene so videle volka, kako s hudobnim kupom papirja, hudobno malica ovco.

Druge so videle, kako svetleča kepa z razcefranim jezikom ovija nedolžno ovco. In jo malica.

Tretje so gledale v druge, kam gledajo, ostale so padle po tleh. Iz dveh razlogov.

Medtem se je namreč debela zadrla:

»Grin ejd!« V istem hipu so vse speče, dremajoče ter tiste, ki se delajo da vidijo, poskočile. Kup pripravljenih povojev in nekaj »pikflajštrov«, kot je rada rekla, je vrgla visoko proti ograji.

Oblečena je rep izvlekla izza ograje in ga jela vrteti nad seboj. To je obenem tudi prvi primer helikopterja, in ne neka bedna Dejvinče-jeva znakarija tam nekje. Ne, kloni?

Ko jo je malce vzdignilo, so tiste poprej stoječe dokončno popadale. Obenem so se pojavile domine in mikado.

Vse so lahko videle volka, kako se je dvignil.

Vse so lahko videle, da je vrtel rep.

»Faj dea mbodn!« se je drla ona odzgoraj.

»Guteš us! » ji je odvrnila ona spodaj in košček iztrgane baže trave vrgla proti ograji.

»Da n ke« je vihtela rep, ki je na lepem odpovedal pokorščino. Odtrgal se je, odletel proti staji in obležal. Sam. Samcat. Sam takole v travi. Za koga se je boril? Zakaj ga je vrtelo po zraku? Da se mu bo zdaj mešalo na tleh? Njemu prvemu repokopterju?!

Zakaj jih je pol padlo?

Zaradi njega.

Kostuma.

Pravzaprav dela kostumografije, maškerade ali pusta. Pa še to ne.

Rep je bil.

Ne, pravzaprav je predstavljal rep.

Razcefrano blago je bil.

Še to ni bil.

Ker se je spomnil, da še to ni.

Kos platna se je spomnil, da ni platno!?

Godba je spoznal marsikaj. Tudi to, da se ovce ponoči še vedno grizljajo in cefrajo za isti volčji kostim. Še danes jim ni vseeno, katera zjutraj straši ali pobira volno. Lovec naj le spi. Analiz več ni opravljal, tudi sintezo je že opuščal. Vrednotil je že od malega. Znal in razumel nikoli. Navdih edino. Spoznal.