Ra va C

Znana šola. Recimo, da vas zagrabi in se znajdete pred Mojstrom. Deset let, petinšestdeset kilogramov, surova moč. Povsem čisto Srce. Stojita si nasproti in on nekaj reče.

Ne boste razumeli, kaj vam govori. Ker govori njegovo Srce.

Z leti vam bo govor postajal čedalje razumljivejši.

Slišal se bo kot žuborenje potoka, kjer je začel prvič učiti.

Toplo. S posluhom in občutkom za ritem. Prostor je znal narediti kot vse prave samice.

Kot takrat, ko se je prvič vrgel v potok. Oblečen. V polni opremi. Mrzlo je bilo. Njega ne zebe.

Ali ko je posedel sredi križišča in znorenega prometa ter kar na prehodu meditiral. Kakšen mir nas je navdal! M učitelji so kar živinili okoli. On pa je lepo predaval. Takole na asfaltu. Z rokami je risal v cestni prah, oni pa so ga vlačili vstran. Tudi lasali, klofutali in zapirali. Njega ne boli, on ve. Posluša, ne govori. Spontanko je predaval. Njeno bistvo. Spontanost.

Ko smo ga spoznali, je bil v skupini otrok, ki ga niso najbolje razumeli. Vendar, ker so bili pri svojih desetih letih že odrasli, je z odprtimi srci nekako šlo. Čeprav je Ravac, kot smo ga kasneje imenovali, tudi koga ugriznil, kdaj udaril ali opraskal. Ne nas. Mi smo poslušali. Opazovali. M učiteljem so stali lasje pokonci že ob izgovorjavi Njegovega imena, zato so ga prepojili s pomirjevali in ga pomirili.

Žalostno takrat njega je bilo oko!!

Kmalu so ga izključili iz razreda. Dobili smo hodnik. Dolgega, hladnega.

Zjutraj, ko so vsi Znančki posedli v tople razrede, smo z Ravacom lahko sedli na prašna, blatna, pozimi redno tudi mokra tla. Takrat smo lahko tudi prvič v polnosti zaznali mir, ki ga izžareva. Globoko odznotraj nas je pogrelo. Kljub temu, da je pozimi pošteno vleklo. Posebej krivec, ga je rad zagodel. Meditacijo, ki jo je kasneje redno izvajal, so Znani označili za občasne napade in ga vedno motili, nekateri brcali in vlačili naokoli.

Ob prevzemu hodnika, je postalo resnično lažje. Ko je prvič predaval osnove zdravljenja nas je večino popolnoma prevzelo. Zakoreninil se je z nogami in z glavo opisoval osmico. Nežno mehko. Gibal se je s takšno milino, da smo resnično samo strmeli in si doma lomili vratove. Vedno si je vzel čas in poslušal. Popravljal nam je nerodne gibe in nam razkrival skrivnosti vratne masaže. Potem je osmico zavrtel s takšno hitrostjo, da smo vedeli, čemu se je močno ukoreninil. Po nedoločenem času se je hipoma ustavil in vrgel glavo nazaj. Malo se je potresel. Pri tem je spuščal zvoke in oči držal zaprte. Ko jih je odprl, je ponavadi rekel:

»Ui.«

To je vse. Več kot očitno nas je učil prve lekcije življenja. Prepuščanje.

Prepuščanje. Ne nadpuščanje, podpuščanje, odpuščanje, popuščanje, popušenje. Nič od tega.

Golo prepuščanje, kot dojenček, pravi mami. In mama njemu, ljubezen pa obema.

Takrat se zlijejo, dva z rdečimi lički. Rdečimi od radosti življenja.

Ne od piva. Ali trdo pridelane kapljice.

Rdečim od ognja. Iz Srca.

Gorečehtečega. J

Mojstra so Znani jasno označili za popolnega norca in bedaka. Ponašal se je z devetimi diagnozami, DD so mu zato pravili v Znanem. Mi pa smo ga imeli Radi od prvega trenutka. Res.

Ko je predaval, je ril po blatu in se valjal po smeteh. Vedno je bil lačen. Kljub temu, da je kuharica s toplim srcem več kot izdatno skrbela za njegovo prisrčno lakoto. In ker mu, zaradi vseh zdravil, ki so jih redno posiljevali v njega, prebava ni delala najbolje, je bil jasno bolj okrogel. Vendar zato nič manj spreten ali neroden, še manj brezvezen.

Naj bi imel velike motorične težave, so Zapisali v Znane zapisnike, ki jih nismo smeli prebrati. Do pisanja mu res ni bilo. Čeprav so mu pametni odredili ure pisanja in branja. Takrat smo ga pospremili do razreda, kjer ga je že čakala M učiteljica. Saj drugače tako ali tako ni šel tja. Vleči so ga morali. Eden ni bil dovolj. Tudi dva ne. Tako rad je predaval gibanje!

Ona ga je lovila po razredu, in živinila, on pa je tekal pred njo in prav tako živinil. Včasih je res rad kričal. Seveda ga niso razumeli. Mislili so da ima napad in ga pikali z medicinskimi čudeži. Vendar tega kar Opazuje, se na da uspavati. Ali zadeti. To je učil takrat nas.

Neumorno učil. Večkrat so ga tudi zaprli v kakšno temno luknjo, kjer je izvajal resnično glasne vokalne meditacije. Prav nič ga ni zmotilo. Učil nas je Opazovanja.

Znani pa so opazovali njega, mu natikali naprave ter merili njegovo norost in nesposobnost. Ponavadi so zmajevali z glavo nad očitno zgubljenim primerom. Ravac pa je snov mirno podajal dalje in jim pustil, da so ga prebadali. Takrat je predaval tudi grizenje. Grafomotoriko smo skupaj odkrili do te mere, da je zlahkoto premagoval vse M učitelje v kakšni »igri s prstki«. Kačo je premagal mimogrede.

V blato je včasih risal takšne mojstrovine, da smo strmeli. Kmalu jih je razdrl. Ponovno je učil navezanost, kako je brezvezna in pusta. Štiri ure je ustvarjal, potem pa zip in podrl. Večkrat smo pomišljali na fotoaparate in ostalo »kložnje«, a nas je vedno pravi čas umiril.

Šolanje je trajalo manj kot eno šolsko leto, sredi Znanega gozda. V tej šoli smo se lahko naučili več, kot prej v vsem življenju. Pa smo takrat bili »mlajši moški srednjih let«, kot je nekoč eden Skritih dejal. Poudarek je na lahko smo se naučili. Svobodno smo lahko izbirali. On tako ali tako vedno uči. Nima pavze.

Ne gre na kavico. Ali č-k.

Ne deli sončkov in lunic. Ne zaploska, ko se kaj naučiš ali napreduješ. Ne obupuje.

Ne smeji se, ko brcaš v temo. Kot kakšen konj. Rad te ima. Večkrat te toplo objame.

Srat, možno da gre kar pred teboj.

Ne, ker je nor ali bedast.

Ker opazuje!

Opazuje, če ti je še smešno, da mora on srat.

Opazuje, kdaj ti bo potegnilo, da si takrat »vprašan«. Da delaš izpit. Preverja znanje. Zate. Opazuje zato, da ti lahko priredi podajanje. Svojo spontanost gre prirejat. Celo to je počel, samo, da bi nekomu šlo lažje na izpitih. Ti se recimo še vedno nemoteno smeješ, v bistvu pa »stari cufa«. Sprašuje. Vas. Pred »tablo« ste. Vam pa gre še vedno na smeh, kot da vam je kdo prvič pokazal posrano rit?!?

Učitelj nima kaj ocenjevati.

On samo serje.

Nič drugega.

Vi ne?

»Ala!« ni samo enkrat rekel.

.*