Moj sin TV oj sin

Moj sin, tvoj sin. V čem je razlika? Dejansko ne obstaja, sploh če se pogovarjata mož in žena o svojem prvorojencu. Prisluhnimo pogovoru strastnih zakoncev, ko sin prinese domov obvestilo o vzgojnem ukrepu.

Zavaljen samec ob televiziji spremlja reden popoldanski meni, ki ga že leta neusmiljeno predvajajo. Slina nakazuje možno dremavico. Iz šole privihra sin in mamino dobrosrčje ter osrednja skrb, ga rešita pred pubertetniško lakoto. Ko se malce okrepča, vzame iz lepo okrašene torbe pomečkan in precej natrgan kos papirja.

»Ukor mi je stisno, prasec stari,« je močno prizadeto začel.

»Kdo?« je z zanimanjem prisluhnila sinu.

»Mali, za računalništvo,« je pojasnil.

»Je to tisti čelavi, ki ga nikoli ni v razredu?«

»Ja in še pojma nima, sploh ne vem kaj počne na šoli?!«

»Plačo vleče, prasec! Pase se na žuljih nas delavk, kaj pa drugega,« je vidno razjarjena pojasnila mama.

»Fotru pokaži,« mu je rekla in mu ponudila pehar suhih hrušk.

Sin se je z odgriznjeno hruško in kosom papirja odvlekel proti dnevni sobi, kjer je oče dremal popoldansko sapo in dajal vtis glavnega nadzornika televizijskega programa.

»Foter, podpišeš prosim?« ga je narahlo prebudil. Stari se je delal, kot da ni spal.

»Kaj te maš? Ausvajs?« je med cmokanjem pletel prebujajoči samec.

»Na kulico,« je skušal prekiniti očetovo radovednost in mu ponudil pisalo, ki je bilo zataknjeno čez križanko.

»Ukor?!« je bral obvestilo in segel po arašidih, ki so se skrivali pod luščinami prejšnjih dejavnosti.

»Tvoj sin je dobil ukor!« se je v kuhinjo zadrl stari.

»Vem, mi je pokazal,« je odvrnila mama in si pripravljala kruh s čebulo. Zaradi finančne situacije, si za malico v tovarni ni mogla privoščiti kaloričnejšega obroka. Lukarca so jo klicali, ko je v svojem kotu drobila posušen kruh in markantno vonjajočo čebulo. Vsak dan. Delala je tudi ob nedeljah. »Pa je jurja doma,« jo je bodril mož, ko ji je vidno prekipevalo.

»Kdo ti ga je dal?«

»Nesposobnež, ki me uči. Pojma nima zakaj gre in če mu to poveš, dobiš vzgojni ukrep!«

»Čudi me, da lahko nesposobneži učijo. Kako je možno, da sploh dobijo zaposlitev?« se je butastem zaposlovanju učiteljev čudil oče.

»Ravnatelja pozna in sta prijatelja. Nič zato, če je nesposoben,« ga je učil sin.

»Ne govori tako,« ga je mirno prekinil stari in ga potrepljal po rami.

»Če je nesposoben, nima tam kaj iskati. Mehanik je odgovorno delo in če je nekdo nesposoben ti menja samo kuplongo, ne menja pa druklagra in potisne plate. To je neodgovorno početje. Kaj pa če menjava disk ploščice na bremzi in jih pozabi v žepu? Kaj če ne ajnlifta in bremze ne primejo?« je kombiniral stari. Sin ga je vedno bolj razumel.

»Kaj če sploh ne ve kaj dela in samo spi v kanalu pod avtom, ti pa potem plačaš? Kaj če se avta sploh ne dotakne. Kaj če leži kar na kavču? Nič ne popravi in računa. Kakšen mehanik je to? Bi ga kdo obiskal?« je vprašal stari in prijazno gledal sina. Mali je pocmokal.

»Vendar on ni mehanik,« je ugotovil.

»Toliko hujše. On dela z živimi Bitji. Z otroci. S svobodnimi Sapiensi. Z neznanjem in nespoštovanjem naredi več škode, kot vsi mehaniki skupaj,« se je razvnel oče in iz mize vzel nepopisan list papirja. Nanj je z velikimi otroškimi črkami napisal: Ukor.

»Na, to mu nesi,« je med smehom dodal.

Sin se je s podpisanim listkom vrnil v kuhinjo in pomežiknil mami. Iz torbe je izvlekel matematično kontrolno, ki jo je brez napak rešil petnajst minut pred koncem ure, da je lahko na šolskem stranišču v miru skadil čik. Ni bilo nadležnih sošolcev, ki so se potili v razredu.

»Pet je pisal matematiko,« je veselo zaklicala staremu v sosednji prostor.

»Ja, menda, saj je moj sin!« je pametno in ponosno ugotovil oče, ki je šolanje zaključil med odmorom v sedmem razredu. Diplome se mu nikoli ni zahotelo, motorje pa je popravljal že od malega. Vedno je ostal kakšen del, ki ga je imenoval rezervni.

Tudi živeli so bolj na rezervi, a so se imeli radi in niso marali izkoriščanja s strani nesposobnih, nesramnih in nezavedajočih.

»Da bo vsaj njim bolje,« je rekla mama in z gnevom ter solznimi očmi stisnila čebulo, da se je razletela bolje kot v multipraktiku, ki si ga nikoli ne bo kupila. Ker nima. Ne denarja, ne potrebe.

»Kak si bojo naredli, tak bojo meli,« je zaključil oče, ko je stopil v kuhinjo in jo objel.

»Dokler bom pri močeh, jim bom pomagala,« je javila.

»In jaz jim bom pomagal sestaviti, kar bodo razsuli,« se je tudi oče prijavil k spremembam.

»Če delaš z občutkom, ni potrebno ničesar razsuti,« ga je spomnila in mu s poljubom vzela možnost ugovora. Tudi televizije že dolgo več ni gledal, raje je živel.