Vpi hov aleC

Pisani baloni so menjaje poskakovali po širnem prostoru. Prav malo jim je bilo mar za zemeljske užitke. Ne da bi se jih izogibali ali se jih bali, le odvisni niso bili od njih. Vsaj tak cilj so si zadali, večkrat tudi zadeli. Na svoji poti skozi prostor so tvorili čudovite oblike in mešali barve iz vseh možnih kotov. Najzanimivejše pri tem početju je bilo, da so baloni po mešanju ostali iste barve. Imeli so navado, da so po plesu izredno radi počivali. Takrat so se spustili, kamor se baloni že od nekdaj spuščajo. Pozoren opazovalec je lahko šele takrat opazil, da so bili baloni točno določenih barv. Črni, rdeči, oranžni, rumeni, zeleni, modri, indigo, vijolični in beli. Nekaj je celo zlatih. Pravzaprav vsi, vendar tega ne vedo. Najmanj se tega zavedajo črni in največ beli. Ti celo vedo, da so vsi baloni zlati, tudi tisti črni, le da so črno obarvani, česar vijolični takrat še niso vedeli.

»Kaj jih je obarvalo?«

»Zrak, po katerem so jadrali, voda s katero so se umivali.«

»Zakaj so nekateri večji in drugi manjši?

»Odvisno je od tega, kdo jih je napihnil,« je odvrnil.

»Kdo jih napihuje?«

»Lahko bi te vprašal zakaj roža zraste, a pomembneje je s čim so napihnjeni,« mu je ponastavil kompas.

Umiril se je in opazoval novo jutro. Balonji ples se je začel že pred zoro, z nemirno aktivnostjo so prednjačili predvsem črni baloni. Prav tečni so bili. Nesramni in nasilni.

»Zakaj črni baloni izvajajo takšno nasilje nad ostalimi?«

»Ker so prepričani, da so napolnjeni s črnino.«

»Pa so?«

»V vseh balonih je čisto zlato,« je pomiril črno tribuno.

»Kaj pa tisti, ki to načrtno zavračajo?!«

»Misliš zakaj zavračajo znanje o zlati polnitvi?«

»Točno to! Zakaj??«

»Preprosto, ker takšni so.«

»Kako naj torej ustavim nasilje?«

»Prepusti se in začuti. Potem mi odgovori.«

Vpihovalec v njem je dunil v pihalo. Bilo je bolj tleskalo, a je vseeno napolnil določen prostor. Pred njim se je razširila Balonovina. Črni so že kmalu po prihodu, praktično že v peskovniku, kot po poslovniku, pričeli s prerivanjem in potiskanjem. Rinili so v bele balone in jih mazali s svojimi črnimi kožami. Nevrozis so vzganjali samo zaradi tega, ker so se beli vedno očistili. Bolj so svinjali, bolj je bilo čisto. Ples se je stopnjeval, vse ostreje je postajalo. Beli je takrat prvič slepo poizkusil:

»Črni, koji ti je koorac? Oba sva zlata od znotraj in letiva zaradi polnitve in ne barve. Zakaj ne nehaš z zlom?«

Vprašanje je prihajalo iz samega sotočja črne in bele, kjer že po navadi buči velika moč. Že odnekdaj, vendar gluhim je pretiha, slepim je nevidna. Od tod tudi neznačilna ostrina Belega, ki se nikakor ni sprijaznil z delovanjem nemirnega prijatelja.

»Črn sem, vse je črno! Zlo naj te vzame!« je divjal črni in mahedral proti Belemu.

Zaplesala sta silen ples in kar nekaj balonov je počilo.

Vpihovalec je vpihnil nekaj rdečih in nekaj vijoličnih primerkov. Ne enim ne drugim ni bilo jasno, zakaj sta takšne barve. To da sta počila, sta že pozabila. Plesali so nerodno, a posrečeno. Vsaj nekaj časa. Rdeči so se držali bolj s črnimi, vijolični so raje jadrali z belimi. Tako so se navzeli nekaj znanja in veščin. Črni je norel in kmalu znorel še rdeče. Zatem se je Črnemu zahotelo še vijoličnih in le Beli jim je lahko pomagal z znanjem o Zlati notranjosti. Predal mu jo je v popolnosti in Vijolični je spoznal.

Takrat se je ples ponovno intenziviral. Popokalo je še več balonov in nastal je prostor.

Vpihovalec je nežno vpihnil oranžnega in indigo. Oranžne je čez čas odplavilo k Črnemu, indigo so jadrali z vijoličnimi in belimi. Ples je pokazal nove korake in figure. Črni je norel, ponoreni rdeči so mu pomagali, oranžni že malo manj, a še vedno dovolj, da so orali. Beli je z novimi prijatelji graciozno sadil in popokalo je še nekaj balonov.

Vpihnjena sta bila rumeni in modri. Črni ni čakal niti da se napihneta, ko je že stegnil šape proti obema. Rumenega je nekako omrežil, modri je odletel proti indigu. Zaplesali so, da so se stresli temelji. Pokalo je, kot že dolgo ne. Res že doogo.

Vpihovalec je vpihnil Zelenega. Majhnega. Sredi divjega plesa je posijala slabotna zelena svetloba, bolj svetlobica. Črni je z vojsko rdečih, oranžnih in rumenih zamahnil proti njej. V istem hipu je s čudovitim blokom reagiral Beli, ki so ga podprli vijolični, indigo in modri. Ples bi lahko znova podivjal in presegel svoje meje in prostor, kot že tolikokrat. Zdi se kot neštetokrat.

Kolikrat se je že zaslišal pok?

»Prevečkrat!« kričijo matere vseh barv.

»Kolikokrat se še mora?« so vprašali očetje. Pisani, od barv in etanola.

Iz zelene svetlobe se je izvila drobna kroglica. Črni in Beli sta kot še vedno do sedaj zamahnila in blokirala, takrat pa je drobna kroglica ustavila oba. Naenkrat. Cap. Ples je za trenutek 0bstal.

Zdaj smo blizu in daleč.

Kako je lahko blizu enako kot daleč?

Se je kdo že vprašal?

Nekje v prostoru izberemo točko. Okoli nje narišemo krožnico poljubnega premera. Na njej izberemo poljubno točko, ki jo označimo z Blizu. Okoli krožnice Blizu narišemo še eno, vidno večjo od nje. Središčna točka obeh krožnic je točka, ki smo si jo izbrali. Na večji krožnici izberemo poljubno točko in jo označimo z Daleč. Skica je povsem jasna. Imamo točko, ki jo obkrožata dve krožnici, Blizu in daleč. Točko na sredini imenujmo Jaz, da bo hec. Sledi zaplet, kot vedno, ko je hec.

1. Katera točka je bližje točki Jaz?

2. Od česa je odvisna razdalja?*

Privzemimo, da velja Blizu = Daleč.

Kakšen je sedaj odgovor?

1. V primeru da potujem od točke Jaz do točke Blizu na rokah (Kaži mi gdje i dolazim na rukama - Jinx), porabim za Pot sedem minut. Če me zamika Pot od točke Jaz do točke Daleč, potujem z nogami (Na noge - J.B.Benč). Prav tako porabim sedem minut. Takrat je Blizu enako oddaljeno od točke Jaz, kot Daleč.

Skica pa kaže povsem drugo sliko . . .

Kolikokrat si skiciral prijatelja? Življenje? Sebe?

Kolikokrat so čečkali po tebi? Življenju? Sebi.

2. Razdalja je odvisna od orodja, s katerim potujemo. Roke so hitre, noge hitrejše, ljubezen je najhitrejša. Hitrejša od svetlobe. Hitrejša od najhitrejšega. Le zakaj?

Zeleni balon je s pogledom umiril trzajočega Črnega in Belemu pokazal, da ni frke.

»Črni, zakaj noriš?«

»Črno je, vse je črno, ne maram te!«

Beli se je že pripravljal na posredovanje, ko mu je Zeleni rekel:

»Kaj bi rad od Črnega?«

Beli ga je malce začudeno pogledal, pa vendar povedal, kar je povedal vsem že vsaj tisočkrat:

»Povedal bi mu rad, da ni Črn ampak Zlat,« je bil preprost.

»Ne razume te, Beli.«

»Kako ga naj razumem, če je nor? Kakšno zlato?? Okoli mene je vse črno! Vse!!« je pričenjal z živinjenjem. Pocepetal je, da se je malce pokadilo.

»Vidiš, zavrača nauk,« je opozoril Beli.

Zeleni se je obrnil k njemu.

»Ne razumeš ga, Beli.«

Obrnil se je k Črnemu, ki je mahal okoli sebe in metal senco na rdeče, oranžno in rumeno druščino.

»On res nič ne razume!« je z zlobo na ustnici pripomnil Črni in pomignil proti svetlobi.

»Ti ne razumeš, Črni,« je povsem mirno odvrnil Zeleni.

»Česa? Okoli mene je vse črno! To je edino kar razumem, to je edino kar imam.«

Strah v njem je zacepetal in pognal Kolesje jeze. Narejeno je tako, da ga je moč pognati z minimalno silo. V Kj je vgrajen velikanski vztrajnik, ki skrbi zato, da se vrtenje nadaljuje še dolgo potem, ko ga nehamo poganjati. Črni je nehal z gnanjem in se zavrtel v bes. To je bila energija njegovega ustvarjanja, zato je ponavadi nastalo nasilje in pokanje. Takrat pa . . .

Zeleni ga je pogledal s samo njemu znanim odbleskom. Za trenutek se je v Črnemu nekaj predramilo. Vedno je do vsakogar čutil sovraštvo in ga ob prvi priložnosti napadel, zdaj pa ga je prvič streslo. Nek čuden, popolnoma neznan občutek se ga je loteval. Hotel se mu je izmakniti, zato je zadržal zrak. Nič se ni spremenilo, le nestrpen je postajal.

»Kaj bi rad od mene?« je besnel, sicer pol tona nižje kot ponavadi.

Zeleni ga je nepremično gledal.

»Poglej okoli sebe,« je rekel Zeleni.

»Vse je črno,« je kot ponavadi dolgovezil.

»Ne laži si več!« ga je nežno opomnil.

»Poglej okoli sebe! Kaj vidiš?«

Zeleni je rdečemu namignil, da ga je malce oplazil. Oranžni ga je že skoraj zaljubljeno gledal in mu pomežiknil. Razumel je, da naj zapleše pred Črnim. Rumeni je pritegnil in pred Črnim so nežno plesali sproščeni baloni. Nervoza je začela popuščati. Vendar silno počasi. Zato je Zeleni še enkrat vprašal:

»Kaj vidiš?«

Privlačen ples, ki so ga prelivali njegovi nekdanji soborci, je popolnoma zanikal temo. Vendar se Črni ni dal. Stisnil je pesti in zobe. Zaječalo je in zaškripalo. Zaprl je oči in se skril. Spet je bil prekrit s črno temo in zlobni nasmeh se mu je risal čez zobe.

»Nobenega plesa ni,« je zmagoslavno zaključil in se ovil v stare strahove, misleč da se je skril. Kot mali, ki reče: mama nisem snedel marmelade in z zlepljenimi prstki drži polizan lonček.

Takrat se je Zeleni nežno razlezel. Ni počil in izginil, kot so izginili miljoni pred njim, le zadišal je. Čudovit, pomirjujoč vonj je napolnil prostor. Najprej ga je zaznal Beli, pa vijolični, indigo, modri, rumeni, oranžni, in rdeči. Črni se je namrščil, ostali so »padli not«.

Popolnoma zaprtih oči in s pokritimi ušesi je vseeno zaznaval tresljaje. Vedel je, da se v prostoru okoli njega nekaj dogaja. Nekaj drugačnega, neznanega. Prevzelo ga je tresenje okolišnjega prostora in roke so mu kar same zaplavale skozi zrak. Večen občutek mrzlega in trdega je zamenjal mehki gib roke skozi vabečo toploto. Le za trenutek. Takoj zatem je sklenil, da niti slučajno in nikoli ne zapusti svoje skrivališče, naj se zgodi karkoli. Ni govora.

Omamno zelenilo se ga je dotikalo po vsej površini. Objemalo ga je s popolno milostjo in najglobjo ljubeznijo, ki raste edino in samo iz spoznanja.

Črni je zadrževal zrak že nekaj časa. Od zunaj je zgledalo, kot da zaradi tega spreminja barve. Potem se je začel manjšati. Pritisk v njem je vse bolj naraščal, v skladu s tem pa se je manjšal in manjšal. Postal je neznansko majhen in povsem Črn. Črno črn. Pripravljen na boj, kot še nikoli. Zazdelo se mu je, da je v popolni formi, popolnoma zavarovan, zaščiten in odrezan od vsega, kar ga obkroža. Postavil se je točno v sredino svojega črnega gradu in popolnoma odprl oči, na debelo prekrite s črnino.

Kljub temu je videl zeleni oblak, kako objema vse balone v prostoru. Popoln mir je vladal med njimi. Ravnovesje. Povezani so bili z zelenilom in tvorili popolno zavezništvo. Takrat je lahko videl svoj večni strah. Strah, da je sam.

Sam. . .

Popolnoma sam se je skrival v majhni črni luknjici, ki je kipela od silne moči. Če bi težkali, bi morda tehtala ravno toliko, kot vsi baloni in prostor skupaj, z zelenim opojem vred.

To ga je popeljalo v silni bes. Malo pred točko, ki vse toliko bega in vzbuja silno zanimanje, je zbral vso moč in z globokim glasom zagrmel v prostor:

»Zavračam te, zelenilo! Namerno zavračam sodelovanje s teboj!«

Belega je kljub zelenilu malenkost zapekla stara rana.

Potem se ga je prvič dotaknil vonj. Poznavalci bi na tem mestu dodali: Jasno, saj si je javil.

»Tudi, če je tako nežno?«

Vonj je prodrl skozi debele, puste, sivo črne zidove. Črni je mislil nekaj dodati, a ga je povsem presenetilo dejstvo, da je vonj že v samem jedru. Takrat se je spomnil. . .

Vonja. Nekoč, davno, davno je ta vonj poznal.

Davno, davno.

»Zakaj sem ga zapustil?« ga je prešinilo.

»Kdaj sem ga izgubil?« je glasno butnil v zelenega, ki ga je že popolnoma prevzel. Bolj, kot katerakoli perverzija, ki jo je skrbno skrival povsem v jedru.

Še znotraj najmanjšega jedra Črni skriva stvari.

Zeleni ga je nežno objel in mu razpihal še zadnje skrivališče.

»To so vprašanja, na katera boš sam našel odgovor. Lažje boš razumel rdečega, preko njega boš razumel še oranžnega in na koncu lahko v miru prisluhneš Belemu. Njegovo sporočilo je zelo kratko.«

»Vsi smo Zlati?« je skoraj prepričljivo vprašal Črni.

»Vsi smo Zlati!« je popolnoma prepričan odvrnil Beli.

»Kdo je Zeleni?« je tokrat prvič pogledal Belega.

»Spoznaj ga,« mu je namignil rdeči, ko ni razumel Belega v njegovi popolni predaji. Samo še trenutek.

Počili so vsi baloni in iz njih so se izvile čudovite vonjave. Nežno so se premešale in se potapljale. Ena z drugo, druga s prvo. Vsaka z vsako, vse z vsemi. Čudovit ples se je začel. Zlat odblesk je dobila galaksija, pa ni edina.

Kje je najmanjša točka v Obstoju?

Je lahko pol metra pred teboj, Zlato Bitje ki to bereš?

Blizu je daleč, daleč je blizu.

Jaz sem, pa ti?