Or lova d ruž|na

Orl je sončnega popoldneva prijadral v prostrano domače gnezdo. Tam sta ga čakala Orlica in mladi Orlič. Pogledal je ženin otožen obrazek in jo vprašal:

»Čemu ne letiš, draga?«

Orlica ga je pogledala z žalostno začudenim izrazom in rekla:

»Saj veš, da Noji ne letimo,« in z močnim kljunom sunila v pesek, ki se je nabral na tleh velikega gnezda. Oblaček prahu se je vzdignil in se po krajšem premoru vrgel na hrbet.

Orl je poznal zmoto, ki je bila med Orlovo veliko družino precej razširjena. Nekdo jih je namreč nahecal, da so Noji in da seveda ne znajo leteti. Potem so iz heca naredili pravilo in iz pravila Zakon. Zakonu lahko mirno rečemo tudi čarovnija. Čarovnija pa je nekaj, kar ne obstaja, pa vseeno živi. Izmišljeno, namišljeno. Tudi Orličina mama je svojo hčerko in vnuka neprestano spominjala na to. V ozadju vsega je seveda stal strah. Strah pred letenjem.

Oča Orl je vse skupaj opazoval, včasih pa mu je resno presedlo. Predvsem, ko je s polnimi pljuči svobodnega gorskega zraka primahal v sicer toplo, a še vedno začarano gnezdo. Mladega Orliča so v obvezni šoli, ki so jo zmedeni Noji uvedli, prav tako zastrupljali z Nojevo logiko. In kot mali logik, jim je nasedel. Imeli so tudi Nojevo televizijo (plazma) in internet, kjer so jih neprenehoma zasipavali z Nojevimi dobrotami. Orlu je šlo na kozlanje.

Zato je Orliča takrat odpeljal na rob Velikega gnezda. Dolgo sta hodila. Ko sta prispela, se je oča postavil na rob in pomežiknil malemu, ki je na varni razdalji drhtel. Potem je razprl široka krila in zamahnil. Šinil je visoko v zrak in izvedel nekaj orlovih letalnih variacij ter Super kobro. To je lik, pri katerem se izvajalec pri polni hitrosti v trenutku ustavi in iz horizontalnega leta kljun obrne vertikalno, pravokotno na smer leta. Pojemek je fantastičen. Zmorejo ga le redki umetni ptiči. Stari je ta lik izvajal samo za Orliča. Ko je pikiral nazaj proti njemu, je namesto sina videl le neporaščeno zadnjico. Ostalo je mali skril v tam nabrani pesek. Veter je vedno rad pomagal.

Orlič je gledal starega, kako je stopal proti robu in pod košatim perjem je lahko zavonjal svoj pot. Kar pogrelo ga je. Stari se je obrnil proti njemu in mu pomežiknil. Malega je za trenutek zamikalo, da bi stopil za njim. A je raje okamenel. Pripravneje se mu je zdelo. Nakar je oča Orl zamahnil in izginil.

Izginil seveda ni nikamor, le odletel je. Ko se je stari odrinil z roba, je mali glavo takoj zarinil v pesek. V skladu z Nojevim naukom. Ni videl čudovitega lika, ki ga je njegov stari izvajal samo zanj. Ni ga prepričal. Zato pa je bil več kot prepričan, da je stari izginil. Orlič je bil prav tako prepričan, da je stari čarovnik. To so mu zatrjevali vsi, ki jih je kdajkoli srečal. In zato glave ni več dal iz peska. Stari je pristal ob res slabo, bolj zasilo skritem mladičku, in mu prijazno rekel:

»Sine, dobro je.«

Malemu se je vedno zdelo čudno, od kod prihaja očetov glas. Ni ga videl, jasno pa ga je lahko slišal, ko mu je rekel:

»Sine, tukaj sem, lahko odpreš oči.«

Mali je glavo počasi potegnil iz peska in z zaprašenim obrazkom počasi pomežiknil v svet.

»Oh, kako me je bilo strah, oča,« je priznal mali in mu stekel v pernati objem.

Potem sta odšla proti domu. Po poti sta se še marsikaj pogovarjala.

Starega Orla je zobalo, ker niti z najbolj enostavnim zgledom ni zlomil čarovnije. Vsa velika Orlova družina je nerodno stopala po prašnih tleh in se prerivala za nekaj zrn, ki so bila tam nametana. Zato je ženi še enkrat rekel. Tokrat mnogo odločneje:

»Zakaj ne letiš, draga?«

»Nehaj s temi pravljicami o letenju. Rada te imam, vendar me pusti, da sem Noj. Siliš me v nekaj, česar ne poznam. Poglej, kako lepe in močne noge imam! Noji imamo mogočne noge zato, da z njimi tekamo in ne letimo!« je prepričljivo zatrjevala in z močnimi nogami pogrebla v nemočna tla.

»Vidiš?!« je zakričala med čudnim plesom strahu in vsiljenih predstav.

»Vidim,« je odvrnil in nadaljeval, »toda Vidiš ti svoja mogočna krila?!«

S kljunom ji je pokazal na njena velika krila Zavesti, ki jih je tako nespretno krčevito skrivala pod čudovitim perjem.

»Nobenih kril nimam!« je kričala in mali Orlič je zaznal mamino nervozo.

Odcepetal je proti vreščeči materi in zazdelo se mu je, da jo oče napada. Da jo bo kljunil.

»Kako vendar ne Vidiš kril?« je Orl precej dvignil glas. Bistro oko se je zalesketalo.

Mali je pristopil od zadaj in komaj požrl slino, ki mu je sproti zalivala kljunček. Kljub strahu, je hotel zaščititi mamo.

»Pusti jo!« se je zadrl mali, precej poslinil in se zakadil v starega.

Orl je takrat spoznal čarovnijo v celoti. Sprijaznil se je s tem, da njegova Orlica ne upa leteti. In da morda nikoli ne bo. Ker je imela vcepljen strah. Strah, ki ga je hranila in redila njena prestrašena mati. Zanjo. In ji ga tako vešče vtrla v kosti in razum. Vendar Orlič. . .

V Srce se namreč strah ne more naseliti. Ker je preveliko.

Strah pa je majhen, umazan in prestrašen.

Zato se skrije v razum.

Razum je majhen in prestrašen. Nekateri ga celo umažejo.

Srce je veliko in pogumno. Njega se ne da umazati. Nikoli. Umaže se lahko samo razum.

Čisto do krempljev pa ga je zapeklo, ko je videl ta isti strah, kako je njegovemu Orliču zatemnil razum. Zato je ukrepal. Iz Srca.

Oča Orl se je obrnil in graciozno elegantno odbil besni napad svojega sina. Potem ga je naložil na kljun in se obrnil.

»Neeee! Pusti ga!« je zavreščala Orlica in se zakadila v prepleteno ožje sorodstvo.

Stari se je povsem sklonil. Praktično se je stopil s podlago in Orlica je nerodno padla čez oba. S celim bitjem je naenkrat sunil v zrak in Orliča zabrisal visoko proti robu gnezda. V popolnem ravnotežju je obstal na eni nogi. Potem je zaključil aplikacijo in mirno sedel.

»Mamaaaaaa!« je vreščala kepa perja, ko je v kovitu letela preko roba.

Mali je nekontrolirano padal v globino. Proti trdim tlem. Podlaga je baje v(l)ažna.

Orlica se je pobrala in vsa zaprašena ukazovalno srepo kriknila v Orla:

»Reši ga!«

Orl se je medtem že potopil v meditacijo. Muder ni vabil. Z grozo je ugotovila, da je sama. Da je v vsem Velikem gnezdu sama. Da ni nikogar, ki bi ji zdaj lahko pomagal. Vsi, ki jih je poznala in računala na njih so slepo tacali po gnezdu, njen stari pa je mirno dihal. Nojeva prepričanja, ki jih je tako skrbno gojila in pretakala v svojega Orlička, so pokazala ves svoj nepotrebni sijaj. Čustva, ki jih je gojila do malega so bila veliko premalo, da bi ga rešila. Tudi ljubezen ne rešuje, ljubezen ljubi. Kaj torej?

Spoznala je, da je sama. Edini poglavar trenutka.

Ona.

Edina. Edina v celem gnezdu.

Z mogočnimi nogami se je pognala proti robu. Krila zavesti so ji prvič malce pokukala v sonce. Ni se jih še zavedala. Prisopla je do roba in prvič pogledala čez. Videla je svojega preljubega sinka, kako z vedno večjo hitrostjo leti v globino. Daleč doli se je svetil Skriti gozd.

»Pomagaj, mamaaaaaa!« je padal mali in med bruhanjem omedleval.

»Zamahni s krili sine, poleti!« je iz Srca zaklicala v globino.

Orliču se je kljub silnim pospeškom, ki jih je bil deležen zazdelo, da mu mati govori o krilih. O letenju in mahanju. Da mu govori o stvareh, ki jih je skrivoma opazoval pri očetu.

»Kako naj letim, če si me učila, da Noji ne letimo?!« je zmogel vprašati padajoči.

Stara je prestopala na robu in lomila še zadnje drobce.

»Zamahni s krili, sine. Samo zamahni!« se je drla čez rob.

»Kako naj maham, če jih nimam?!« je v paniki čebulil prestrašeni Orlič.

»Orel si sine, poleti!« še je slišal potem pa dokončno omedlel. Kovit je preveč tudi za Orla. Predvsem, če pozabi da ima krila. In še, za na vrh, omedli.

Mati je spustila prvinski krik in se pognala. Čudovita krila Zavesti so se razprla in ji ponudila vso širino Zavedanja. Hip zatem se je obrnila proti padajoči kepici, ki jo takrat je z ljubeznijo izvalila. Povečala je hitrost in se mu približevala. Krila zmorejo marsikaj, ne pa vsega. Tega se je takrat zavedala.

»Sine zbudi se, prosim!« mu šepetala med silnim prepevajočim vetrom, povsem blizu ušes.

Lepo mu je bilo. Sanjal je, da sta z mamo letela. In da oče gleda z roba Velikega gnezda in se jima smehlja.

»Zamahni sine! Ne morem te dohiteti! Raztreščil se boš, če ne zamahneš!« je moledovala.

»Sam, s svojimi krili!« je materino Srce takrat dokončno spoznalo.

Lepo mu je bilo. Sanjalo se mu je, da je zamahnil.