Moč vir je

V globokem, prostranem močvirju je mrgolelo bitij. Različnih barv in velikosti, različnih prepričanj in nagnjenj, so se drenjala po smrdljivem kalužju. Hranili so se Pri cevi. Te prehranjevalnice so bile dokaj gosto posejane ob šelfu smrdljivega močvirja. Daleč največjo zabavo so imeli, ko je iz Debele cevi pod velikim pritiskom priletel kakšen star bicikl ali pralni stroj. Takrat so čisto ponoreli. Razlagali so o zunaj močvirski tehnologiji in pametovali o namenu čudnih predmetov, ki so vsake toliko časa nehote obiskali močvirje. Debelo cev so seveda častili in jo tudi krasili. Uporabljali so predvsem mešane odpadke, ki so jih s fosfati in nitrati pritrjevali na obod cevi. Seveda se nič ni prijelo, vendar jim je zadostovalo, da so izgubljali čas, si izmišljali svoj prav in rili po gnoju.

Mojo se je prav tako zvalil v močvirju. Vendar ga je že dokaj hitro začelo zanimati čistejše življenje, tam mu je namreč smrdelo. Sicer je smrdelo vsem bitjem, vendar so se napravljali, da jim smrad dobro dene. Kot da je narejen nalašč zanje. Mojo je vedel, da lažejo. Zato se ni držal samo domačega predpisanega okolja, ampak je rad pohajkoval širše po močvirju. Srečeval je bitja in navezoval stike. Spoznal je Darka, ki mu je pokazal najtemnejše dele močvirja. Pa Rogatega, ki se je baje enkrat celo malenkost vzdignil.

To je bila v močvirju daleč najbolj nevarna in prepovedana stvar. Gor je bila prepovedana smer. Niti pogovarjali se niso o tem, tako jih je bilo strah. Vera, ki se je z leti razširila, je potovanje gor razglasila za nemogoče in skrajno neprimerno dejanje, za vsa bitja v močvirju. Drugih tako ali tako niso priznavali. Za njih se je svet začel in končal v smrdljivem dreku. Močvirje je vse kar obstaja. In konec! Tako so verjeli.

Mojo jim ni nasedal. Prebiral je staro močvirniško literaturo in se družil z alternatiFci. To so bila redka bitja, ki so jih ostali označili za neprištevne. Z njimi je najraje posedal. Razvijali so močvirsko umetnost in se borili za čistejšo odplako. Iskali so rešitve znotraj močvirja, se izgubljali v nesmiselju, vnos agensov pa se je vsako leto povečeval . . . Z leti so ugotovili, da je močvirje čistilna naprava. Da nekje iz te smrdljivosti priteče ven čista voda. O tem so tudi sanjali, a čutili, da je tako.

»Dark, zakaj toliko riješ po najsmrdljivejših tolmunih naše podmočvirske pokrajine?«

»Ma daj nehaj! Kaj pa naj? Vsaj malo veselja imam!« je v Moja zdolgočaseno zeval Dark.

Mojo je vedel, da Dark niti ne rije več ampak še samo leži. Zavlekel se je v odplako in se prekril z gosto odejo postanega gnoja in dreka, ki ga je nastružil na dnu. Tak praktik je bil. Deda je rekel, da dela vtis na samičji del močvirškega življa in včasih celo kaj ujame. Vsaj nasmejal se je takrat za kakšen dan.

»Včasih sva sanjala, da greva od tod,« ga je spomnil Mojo.

»Kam? F ceu sn že plavo in se skoro zapleto v loputo kompresora in izolacijo potopne pumpe. Dahpapo majo gor zapečeno, hepani. Če nei blo Rogatega bi bil še zaj tam,« je poanaliziral davno preživeto in tisočkrat prežvečeno dogodivščino. Rad je utrjeval. Ni jemal.

»In v čem bi bila razlika?« ga je pristavil Mojo.

»Kak f čem? Tam sn skoro umr,« je užival v svojem trpljenju.

»Saj tukaj si tudi skoraj mrtev,« je malo povečal ogenj.

Skrbno je izdelal izraz najbolj ubogega bitja na širšem območju močvirja, z neznano okolico.

»Pa kaj zaj, sej sn jas ne ti,« je najnesramneje siknil. Ni bil dober igralec. Kot večina.

Mojo je vedel, da je to njegova svobodna izbira. Vendar sta bila dolgo skupaj in spoznavala stvari, o katerih se drugi niti pogovarjati niso upali. Zato ga je odstavil z ognja in popihal:

»Se spomniš, ko sva sanjala o čisti vodi?« z roko je elegantno potegnil skozi scalino, ki so jo ravnokar dolivali. Dark se je delal, da se ne spomni in da sploh ne razmišlja. V bistvu pa drugega sploh ni počel. Kar nekaj je koval in nabijal, potem pa se vedno zaril v isti gnoj. Navezan je bil na smrad, kot večina močvirščanov. Mazali so se z drekom in prikrivali svoj vonj. Vonj po Sebi.

»Spomnim, že. . .,« je čez čas le začel sodelovati.

»Vendar kaj? Sam si mi kazal revijo, kjer je bila opisana,« ga je malce spodbudil. Dark je neverjetno rad govoril. Ni se ga dalo ustaviti. Povečini pa je klatil o vremenu in minulih dogodkih. In o preživetih čustvih. Napisal je toliko žalostnih pesmi, da bi moral od same žalosti že najmanj sedemindvajsetkrat umreti. Od gole žalosti pa še sedemkrat in pol. In od bridkosti, samopomilovanja ter nemoči, bi se moral že zdavnaj spremeniti v močvirski pepel iz katerega bi pognalo daleč najbolj žalostno močvirsko rastlinje, ki bi sproti umiralo. Od čiste žalosti. Takšen je bil Dark. Mojo ga je imel rad.

»Lahko ti povem, kako prideva do nje,« mu je ponudil toplo predjed.

Dark je vidno trznil, nedaleč pa se je ded prijazno drl:

»Geflorenes!«

V starem vozičku za sladoled je prevažal drek.

»Kaj je s tvojim dedejom, Mojo?«

»Stopiva do njega, marsikaj nama bo povedal,« je preprosto začutil.

Darku se sprva ni dalo iz smrdljive luknje, a ga je radovednost le izbezala na plan.

»Seos deda, kako napreduješ?« je začel Mojo, ko sta se mu približala.

»Septička joma de fertik. Kmolu. Geflorenes!« je po uvodnem pojasnilu nadaljeval s klicanjem.

»Kaj pomeni geflorenes?« je Dark potiho vprašal.

»To ima še iz časov, ko so se pretepali za svoj kos močvirja. Mislim, da pomeni sladoled ali nekaj takega,« je ciljal Mojo.

»Iz česa so delali sladoled, deda?«

»Iz vode. Bistre, kak souza,« je učil stari veseljak. Bil je eden redkih sproščenih močvirskih bitij, rad je prepeval, igral na kuhalnice, stole in vrata ter mimogrede nasmejal dolgočasneže, ki jih je res mrgolelo.

»In tokšjo vodo mo meli mi!«

» Drek v jomo, rastline gor, pa de bistro,« je učil legenda.

»Kon pa vija, norloka mloda?« ju je povprašal po življenskih smernicah.

»Po vodo. Sveže se nama pije,« je kar za oba odgovoril Mojo.

»Vi veste, kako se pride do sveže vode?« se je komaj opogumil Dark.

»Le ga ze! Samo ze ga lej! Slovo mlodo, ka si misla, ka ne ven?« ga je z vidno igrano razkurjenostjo razgibal stari.

»Ne, oprostite, nisem tako mislil,« se je takoj začel opravičevati Dark. To je ves čas počel. Za vsako svoje dejanje se je hitel opravičevati. Rad se je smilil sebi in nemoči, ki si jo je mimogrede izmislil. Tako mu tudi ni potegnilo, da ga stari heca.

»Si misla, ka san norlok?« se je zadrl, da je še Mojo malček trznil.

»Ne, sploh ne, oprostite, niti najmanj, ah, to pa vendar ne,« je mencal in se zapletal.

»Deda, zgoraj je, ne?« je skušal rešiti prijatelja iz zagate, ki si jo je, kot vedno, namislil sam.

»Gora je luft. Gora je voda. Dola je voda. Dola je ovi nimak. Pa lej ih okoli. Toti so tude dola,« je počistil zmedo in pomežiknil vnuku, ki ga je vse bolj vleklo v prepovedano.

»In kako prideva gor?«

»Hinlegn, auf!« se je zadrl stari in Darku razmršil frizuro. Tudi Mojo ga ni takoj skapiral.

»Geflorenes!« je nadaljeval s svojo pesmijo in odtiščal voziček proti jami, ki jo je počasi, a z ljubeznijo izdeloval.

Tudi sicer je vse počel z ljubeznijo. Čeprav je dajal vtis neresnega norca. Poznal je močvirske rastline in z nekaterimi navezal stike. Povedale so mu, da so z veseljem pripravljene predelovati strupe in odpadno gnojnico. Tega so vajene in stari se je lotil nemogočega projekta. Nemogočega zato, ker so čudovito rastlinje sproti trgali in ga uničevali. Obsedenci, ki so mislili da so rastline prepovedana droga. Ker čistijo močvirje in ga s tem uničujejo. Ostale so nalagali, da bodo umrli, če bodo živeli v čisti vodi. Ded pa je kljub temu kopal jamo, ki so mu jo sproti zasipavali, vozil polne sladoledne vozičke dreka in sadil nove mladike. Vun pesji je bil, bi rekli stari.

Mojo je srečal Rogatega in kmalu sta začela prepovedano debato. Zaiskrilo se je, kot se v močvirju zlepa ne. Sploh, ko sta prišla do tehnike dvigovanja. Rogati je poznal vso teorijo in je včasih tudi prakticiral. Nekoč se je baje dvignil za pol metra.

»Kako ti je uspelo?« ga je vprašal Mojo.

»To so posebne tehnike. Ne moreš se jih naučiti čez noč. Nekaj časa moraš živeti mladenič, hoho,« je kot dedegmras medmetiral Rogati. Všeč mu je bilo, da se je izvalil nekaj tednov pred Mojom in mu to stalno, krepko, ležeče ter podčrtano poudarjal.

»Rogati mirno mi lahko poveš, po tvojem mi itaq ne more uspeti,« ga je malce razvlekel Mojo.

Dovolj ga je, da je Rogati pozabil na svoj namišljeni uspeh in mu predal skrivnost. »Prepuščanje, vendar kot pravim, hoho, premlad si in neizkušen, tako da, blabla. . .« ko je še vrtel težke razumske kamne, je Mojo že zaprl oči in se prepustil. Odmeval mu je glas starega očeta:

»Hinlegn, auf!«

Spomnil se je na razmršeno Darkovo frizuro in ob enem na otoškega razmršenca, ki je v drugem jeziku pel zelo podobno:

»Get up, stand up!«

Spomnil se je na Đimeja, ki je vedno znal reči:

»Vstani, sedi!«

In spomnil se je, da ima noge in ne rabi riti. Riti po dnu usmrajenega močvirja.

Počasi se je postavil na noge in pričel z izravnavo. Rogatemu je skoraj odpadel rog.

»Kaj počneš? Ti si nor!?!« se je povaljal po umazanih tleh, kot kakšen aligatorček.

»Pridi,« ga je povabil Mojo.

»Saj znaš, učil si me,« ga je vzpodbujal.

»Ne premlad si, spravi se dol. Sem pridi, sem te vprašal?« je na tem mestu uporabil mešano sposojenko. Popuščalo mu je, namesto da bi se prepustil in se vzdignil, kakor je trobil. Obrnil se je na trebuh in bobnal po lepljivi podlagi. Obraz si je pokril z bližnjo nesnago in ukal vanjo. Mojo ga je pustil v njegovi interpretaciji življenja in se počasi vzravnal v počep.

Zalila ga je svetlejša svetloba. Tudi gostota fosfatov se je manjšala. Potem se je še malenkost privzdignil in opazil je vrh.

Vrh močvirja.

Mreno, ki je prekrivala bitja.

Gladino.

Še vedno umazano in smrdljivo, vendar je skoznjo že utripalo sonce. Prvič je megleno zaznal njegove obrise. Uprl se je na noge in vstal.

Ko je z glavo prebil močvirsko gladino, je nanj prvič posijalo sonce. Pogrelo ga je do nožnih palcev in nazaj, kontra, re, sub, mort.

Prvič je zadihal s pljuči.

Rezek pisk je naznanil nov, svež vdih. Vdih svobodnega Bitja.

Iz škrg se je pocedila umazanija in zavedno so se zaprle. Počasi je iz nemedene juhe potegnil roke. Zdele so se mu težje, pa vendar lažje. Odčmokal je proti obali, ki ga je nedaleč od tam povabila. Pooblačilo se je. Temni oblaki so zastrli nemrzli sončni objem in temperatura vdihanega zraka je za nekaj črtic padla. Dvignil je glavo in blisk z gromom je sprožil nežen dež. Mojo mu je odzdravil z nasmehom in nastavil umazan obraz. Tople kaplje so izpirale zapečeno umazanijo, on pa se je zleknil na mehko travo, ki ga je prisrčno sprejela. Valjal se je po njej in se čistil. Potem se je umiril. Ko je bil čist, je dež ponehal. Skoraj vijoličast se mu je zdel. Kot dež zaljubljenih, ki ga je že pral. Oblaki so se razmaknili in neutrudni kurjač je obrnil termostat. Mojo se je posušil in se malo pretegnil.

Sprehodil se je ob močvirju in opazoval pritoke, ki so bili speljani vanj. Videl je tudi nekaj močvircev, ki so tik pod gladino skrivali svoje strahove in niso upali ven. Gladina je kar vrela od razburjenja spodaj.

Glasen ropot je zmotil nemo izhlapevanje žvepla iz smrdljivega močvirja. Mojo se je obrnil in videl veliko pošast, ki je žrla zemljo. Na vrhu je imela vrteče, svetleče oko. Ogromna usta so zajemala pokrajino in jo vzdignila kakšnih deset metrov v zrak. Mirno je opazoval, saj je prvič videl bager. Tudi ogromen kamion, kamor je požrešni bager odvrgel nič hudega slutečo pokrajino. No, vsaj njene elemente. Približal se je rjovečim strojem in z že odlomljeno vejico, še vedno dišečega rožmarina pomahal bitju, ki ga je lociral na pošasti. Sprva se mu je zdelo, da ga je rjoveča pošast ujela in ga je želel po stari navadi osvoboditi.

»Kaj počneš?« je poskusil Mojo tekmovati z zračnim pritiskom, ki ga je vzganjal osemvaljnik ter kup hidravlike in pnevmatike. Bageristu je bila pojava z rožmarinovo vejico dovolj zanimiva, da je dal v ler. Skobacal se je z delovnega stroja in pokimal.

»Kaj praviš?« je vprašal poglavar velikega stroja.

»Kaj počneš te sprašujem?«

»Novi dovod izdelujemo. Radiokativni material, ki se nam je z leti nabral, bomo spustili v močvirje. Baje obstajajo rastline, ki bi jih naj predelale v vodo.«

»Kaj pa se zgodi z ostalimi bitji, ki nimajo te sposobnosti sprejemanja radioaktivnih snovi?«

»Crknejo,« je rekel bagerist in izza uhlja potegnil navitega.

»Imaš ogenj?« ga je še vprašal.

Mojo je bil kanček zmeden. Radioaktivna snov, ki jo vrli skušajo odliti v njegov prejšnji dom, je za večino tam živečih bitij smrtno nevarna. Pomeni, da se bo moral vrniti. Nadaljno zmedo je naredil naviti, ki ga je potegnil izza uhlja. Ko se je nekoč pogovarjal s starim očetom, mu je ta zaupal, da je zunaj kadil. To je bilo za Moja nepredstavljivo dejanje, ki ga je zažiralo vse do takrat. In zadnjo tretjino zmede je tvorilo vprašanje o ognju. Ni vedel, če mu lahko prižge z bliskom, ker se je bal, da bi si uničil priložnost za prvo kajo.

»Eh, saj sem našel fajercajk,« je delno rešil kamionar. Dvakrat je potegnil in razlagal o datumu, ko mora biti delo končano. Ponudil je Moju. Vzel je ponujeno in pomislil na stari nasvet. Vstani, sedi. Gor, dol. In potegnilo mu je, da je kajenje not, ven. S svežimi bronhiji je umazal opojni dim in naredil krogec ob izpuhu žlahtnega posušenega rastlinja. Potem je kakšne pol ure kašljal in se davil. Kamionar in bagerist sta skadila do konca in odšla domov. Zvečer niso več delali.

Mojo se je z rdečimi očmi oziral v rdeče nebo in rdečkasto sonce, je rdeče počasi zahajalo. Tudi oblaki so bili rdeči. Dihal je počasi, globoko, s trebuhom. V trebuh. Napihoval se je kot žaba in ga vlekel vase. Igral se je dihanje. Spoznaval ga je. Spremljal. Ozaveščal. Zdelo se mu je, da bi to lahko vedno počel. Vse načine je poskusil, nekaterim bi se zdeli celo nesmiselni. Recimo dih s prstom v ušesu. Pa v nosu. Dih z zaprtimi očmi. Spontan dih. Okušal je razlike in spoznaval celoto. Do jutra ni počel drugega.

Ob sončnem vzhodu se je prepustil spontanem gibanju, ki ga prinese sproščen dih. Stopil se je z okolico in se prepletal s prepletali. Dolgo ga je biksal. Potem se je spomnil na svoje močvirske prijatelje. In na dedka, ki se je boril z zakrknjenci. Ko je prišel do roba močvirja, se je, zaradi majhnega vpadnega kota sončnih žarkov, lepo videlo izhlapevanje posameznih strupov. Smrdelo mu je, kot še nikoli. Stal je na robu in gledal v kalno brbotavčje. Ko je priropotal bager je globoko zajel zrak in se vrgel v drek. Nazaj od koder je prišel.

Oči so se mu dolgo navajale na znane stvari. Vendar jih je dojemal precej drugače. Prvič je opazil ogromnega močvirskega kita Grbavca, ki je kitoval proti njemu.

»Mojo, po zrak boš moral, ne dihamo več s škrgami,« ga je prijazno opomnil. Obrnil se je in v tla napravil luknjo, ki je merila več kot merilo. Mojo je tonil proti nekdanjemu domu in že nekako naštudiral ritem dvigovanja, da je pravi čas zajel zrak. Dreka mu res ni bilo več za inhalirati. Z delnim studom je opazoval Rogatega, kako je smrdljivo sluz vlekel skozi škrge in se delal, kot da ga ne vidi. Zato se ga tudi ni trudil pozdraviti. Naj bo bolan, če sam tako želi. Šel je na osrednji trg, kjer so imeli prostor. Malo preden je prispel, ga je v želodcu čudno opomnilo. In potem še v razumskem delu:

»Vstani, sedi, hinlegn, auf, ne dihamo več s škrgami.«

Malce se mu je zavrtelo in mu postalo slabo. Hitro se je vrnil na površino.

Čudovit sončen dan ga je pozdravil, on pa je bruhal. Bruhal je umazanijo, ki jo je toliko let nemoteno filtriral skozi sebe, zdaj pa se mu je dokončno uprla. Ko so krči ponehali, je opazil, da je bagerist dobil pomoč in da delo precej hitro napreduje. Pozabil je na prejšjo slabost in izginil v kalno smrdljivost.

Na osrednjem trgu so se že zbrali veljaki močvirskega sveta. Šušljalo se je, da ima Mojo strašno novico. Prostor so imenovali trg zato, ker so se na tistem mestu najbolj trgali za odplako. Mojo jih je na hitro preletel in zaznal strah ter zanikanje. Kljub temu, da jim še nič ni povedal. Ko je začel razlagati nevarnosti, ki jih bitja utrpijo ob stiku z radioaktivnim sevanjem, jih je nekaj s krikom zapustilo trg. Trgali so si izpuščaje in se Pri cevi raztrgali ter razcefrali. Taki raztrganci so bili. Razcefranci. Ostalim je podrobno opisal načrt izdelave in navedel datum prevzema, ki mu ga je zaupal bagerist.

»Torej nam preostaneta samo dve možnosti!« je povzel najmanj bedast, ko se je Mojo vrnil z novo zalogo svežega zraka.

»Ali crknemo v dreku,« je navedel prvo. Večina je prestrašeno zmajevala z glavami in zavijala z očmi.

»Ali pa preprosto vstanemo in odidemo od tod,« je odklenil še drugo.

Večina se je vrgla ob tla in se prekrila z obiljem bližnje umazanije. Nekateri celo zelo na debelo.

»To je prepovedano, tega ne smemo,« je ugotavljal manj bistri.

»In kaj če gremo in potem umremo?« je dodal kalnejši.

»Si nor?! Še to! Nikamor ne grem! Raje umrem v znanem dreku, kot v neznanem!« je ugotavljal skoraj povsem pokriti z odpadom. Izdajal ga je lug, ki ga je metalo okoli. Niti glave ni vzdignil, ko je mrmljal v umazani mulj.

»Pa ne bi vsaj poskusili?« je zanimalo nekoga.

Mojo je odšel po zrak.

Ni se več vrnil.

Raje je svobodno dihal.

Ob robu je posadil vodno hijacinto.

Kaj pa ostali?