St araB ajtA

Lomilo jo je po dolgem in počez. Nenehni prepiri in mrcvarjenaja ter mrhovinjena laži, so ji povsem presedali. Sesedeno otožno je krasila ribnik, oziroma tisto, kar je od njega ostalo. Žalostno, njej znano okolje, je pelo svojo otožno uverturo. Vedela je kaj sledi, saj je poznala tudi pasažo in razplet. Zato je vstala in odšla za nosom. Hodila je toliko dolgo, dokler se ji je hodilo. Pravzaprav bi šla še naprej, pa je srečala Palčka. Najmanjši Prst na Prsti, ne najmlajši.

Ta se je na jasi igral z živalmi. Ves teden jih je prepričeval, da lovcev več ne bo in da lahko mirno pridejo na plan. Živali Palčku načeloma verjamejo, ker ga čutijo. Čutile in spoznale pa so tudi tamkajšnje Vodjevo lovsko društvo. Znano je po malih oklepnikih, ki jih sivogologlavolasi debeluhi s pomočjo zadnjega krika Znanstvenikove tehnike, nezgrešljivo vodijo do nemočnih živali. Potem vanje izstreljujejo različne vodene izstrelke, nakar se z njimi fotografirajo. Močnejša ko je podlegla žival, več posnetkov naredijo. Ponavadi si pogumnež zavihti »zver« okoli ram.

Čeprav je pravilno, da zveri drugi zavihtijo pogumneža okoli ram.

Ali še bolje, pogumnež si je zavihtel sivolaso zver podse in se pustil, resda od daleč fotografirati.

Tudi manjši topniški oddelek so si omislili. Predvsem za večje živali. Za spomin pa še vedno radi posujejo finega fosforja. Ogenj ga rad pobiksa zraven. On je vedno za akcijo, ker je tak element. Akcijski. Pozabili so, da tudi greje in pomirja.

»Pozdravljena stara, bajta!« ji je že na daleč zaklical.

Palček je znal odvzeti besedo z ust, ker je bil odgovor. Zato se je vedno nasmejala. Njegova umirjenost in igrivost hkrati, je dajala pravi zgled. Saj ni vedela, kaj naj mu reče, pa je šla v Srce.

»Rada te imam, Palček!« mu je spontano rekla in stekla v objem. Ne kot dve zmešani najstnici, ki vreščita in se objemata, kot da sta prepotovali najmanj notranji, nevidni in nadtipljivi svet ter spoznali, da sta Vreščalki, ki vreščita zato, da jih drugi opazijo, ampak kot dve odprti bitji. Palček jo je malce privzdignil in zavrtel.

»Zakaj se dereš, da si ljubeča bajta, če si mi najprej kazala žalostno fasado?« jo je med smehom dregnil v možganje.

Sredinka je začutila silni razkol, med tem kar čuti in tem kar misli, da je.

In med zavedanjem, ki kot da diha. Danes se imam, jutri se izgubim. Včeraj sem bila, jutri bom. To me ne zanima. Niti nimam vpliva, ne nič od tega. Razen bolečine ali hrepenenja. Nemira ali st®asti, kot je neenkrat zapel Đo niB| guD.

»Kaj mi lahko ponudi včeraj in kaj mi nudi jutri, Palček?« ga je potipala, ko je vozljala misli.

»Vprašaj se najprej kdaj, kje živiš? V včeraj ali v jutri?« je bil precej mehak.

»Živim danes. Vedno živim samo danes. To vem, hvala,« je popametovala.

»Torej imata včeraj in jutri, na tvojo bajto, vpliv samo danes,« ji je nizal.

»Kakšno bajto?« jo je spodneslo.

»Od včeraj vanjo vdira nemir, ali strast, ki je gorela. Od jutri vanjo prav tako vdira nemir ali strast, ki morda bo gorela,« je skušal biti Palček karseda jasen, transparenten, pregleden.

Pred pri hodte klos T

Torej mi spomini (včeraj) prinašajo samo živi nemir ali mrtve strasti. Preživete, zato mrtve.

In upanja (jutri) mi prinašajo samo živi nemir ali mrtve strasti. Če nekaj morda bo, še namreč ne pomeni, da je ž(e)ivo.

»Kdaj je tvoja bajta živa?« je nadaljeval uk.

»Danes! Zdaj!« jo je kar vleklo k nikoli zaprtim vratom.

»In zakaj vanjo vlačiš nemir? Saj drugega Živega ti ne včerajšnji spomini, ne jutrišnje upanje ne zmoreta prinesti.«

TriPal če K

Začutila se je kot velika, prostorna hiša. Ohranjen stik z naravo, pa vseeno hiša. Potem je pri vhodnih vratih pozvonilo. Videla je, kako se je gospod Včeraj globoko priklonil in ji dal paket.

»Dober dan gospa, paket sem prinesel. Podpišite tukaj, tukaj in tukaj,« je s kruljavim prstom, črnih nohtov, pikal v papir.

»Kaj je to?«

»Darilo. Nemir,« in pokazal špranjaste, kot rumeni parabolični riž nametane zobe.

Vzela je paket in mu pred razpadajočim nosom zaloputnila vrata. Odložila ga je v sobo z darili. Bila je skoraj polna. Ravno se je želela oprhati, ko je ponovno pozvonilo. Pri vratih je stal gospod Jutri. Vedno lepo urejen in na pogled privlačen, čeprav brez vsebine in jedra. Oh, ta videz, kako vara, ne?

»Lep pozdrav, lepa gospa,« je ponudil zmanikirano roko, »oh, kako smo danes naravni, sproščeni in neustavljivo šarmantni ter privlačni,« ji je stružil žensko širokotočje.

Malce ji je le ušel smeh in je vprašala:

»Želite?«

»Oh in še inteligentni ste in poznavalka človeške notranjosti ter zdraviteljica in sigurno znate klekljati,« je frezal dalje v delto.

»Oprostite prosim, da tako grobo posegam v vaš prosti čas, pa vendar bi se vas drznil opomniti, da sem vam prinesel darilo,« je še dodal in močno pomežiknil.

»Ja?« se je malo namuznila.

»Uau in kako neustavljivo nalezljivo se nasmihate in kakšne lepe zobe imate, sigurno jih negujete z naravnimi vlakni, nižje raje ne bom zahajal,« je honal po njeni razbrazdani strugi.

Z naučeno gesto se je obrnil in požvižgal. Bolj se je poslinil kot zažvižgal. Pa vendar so ga razumeli. Gorostasi so iz velikega vozila, ki je imel napis FjučrUrlt izvlekli ogromen paket. Prinesli so ga pred vrata in s treskom odložili. Čez čas se je gospod Jutri, z raznimi tehnikami iz orodne telovadbe, ki jo je kot mladiček obiskoval, le priplazil do nje. Zaprli so namreč dohod. Tudi vzvodovje, s katerim si pomagajo pri premikanju težjih paketkov, je lahko precej moteče.

»Tole je za vas. Vaše darilo, lepotica!« je nežno povrtaval izvir.

»Največji paket Nemira, kar se ga je dalo dobiti. Izvolite,« je še rezkal in ji z gostim vejevjem namesto obrvi in trepalnic mežikal. Lahko bi ga uporabili za prometno signalizacijo. Kot kakšnega oglaševalca, ki misli da poje. Ali učitelja tam nekje.

»Hvala,« je rekla in zaloputnila vrata.

Popravila si je koder in šla v drvarnico. Tam je imela star voziček za prevoz dračja, ki so ga uporabljali že Stari. Z njim je vlačila pakete Nemira, ki jih je gospod Jutri vsak dan znova prinašal. Tudi gospod Včeraj je vsak dan nemoteno prinašal enake pakete.

Čez čas je bila njena hiša polna daril Nemira. Tako polna, da je Sredinka sredi paketov popolnoma nepremično stala. Bolj lebdela, ker je bila pod kotom, ki ga gravitacija ne dopušča. Edino če si podložen s paketi Nemira ali Tajčijem. Takrat lahko stojiš tudi pod čudnimi koti. Ni se več premikala. Ni se mogla, preveč je bilo paketja.

Pri vratih je vsak dan zvonilo. Gospoda Včeraj in Jutri, sta neumorno prinašala manjše ali večje pakete in jih puščala kar pred vrati, ko jima ni več odpirala. Pomislila sta, da delata kaj narobe, a ju je že naslednji dan minilo. Gospod Jutri je bil celo toliko navihan, da je organiziral ekipo, ki je darila s posebnim kompresorjem dobesedno tlačila v hišo. Pri oknih in kasneje še pri vseh špranjah. Le nastavek so menjali. Tudi gospod Včeraj ni zaostajal za njim. Napolnil je kletne prostore in konstruiral lestev, s katero bo pakete Nemira vlačil na streho. Balkone je napolnil gospod Jutri. Tam je bilo res polno. Sredinka na sredini bajte ni bila osredinjena.

Tudi če si na sredini, še ne pomeni da si osredinjen.

Iz vseh strani je vanjo drl Nemir. Ni ji dal miru.

Vedno težje je dihala.

Vedno bolj plitko.

Vedno bolj sunkovito.

To so znaki Nemiru.

Potem je pozvonilo, kot vsak dan, pa vendar malo drugače. Kar naenkrat je malo lažje zadihala.

»Sredinka, odpri, jaz sem Palček,« je bilo pojasnjeno lažje dihanje.

Najprej je momljala v škatlo pred njenimi usti, potem pa si le napravila nekoliko prostora, da je lahko odvrnila:

»Ne morem, Nemir je okoli mene!«

»Ah, kakšen Nemir, odpri vrata stara bajta!« je malo posejal.

»Ne razumeš me, vse okoli mene je Nemir, ne morem se premakniti!« je obupavala.

»Ne razumeš me, samo vrata odpri, stara bajta!« ni razsipaval dodatnih zrn.

Opletala je sredi paketov in se vedno bolj zapletala. Zato je Palček snel vrata s tečajev in nesmiselno paketje se je vsulo ven. Vsaj tisto, ki je bilo stlačeno v veži. Nekaj jih je ročno zmetal na dvorišče in se pribrcal do zmedene. Odkopal jo je tega, kar je sama sprejela.

»Poglej, nisem hotel, da se premikaš, hotel sem samo, da mi odpreš vrata,« je še enkrat jel pojasnjevati.

Potem jo je peljal na klop pred hišo, kjer sta sedla. Globoko in počasi sta zadihala. Poslušala sta.

»Čigava so ta darila?« jo je naposled vprašal in pokazal na razmetane pakete.

»Moja,« je bila naivno prepričana.

»In zakaj si jih sprejela, če te tiščijo?«

»Ne vem, najbrž, ker se spodobi. Ker je vljudno, da vzamem. Moralno. Ne vem prav, tako sem bila naučena, Palček. Saj poznaš mojo mater,« je odpirala Srce.

»Poglej, ljubica. Če darila ne sprejmeš, čigavo misliš da je?« je spet sejal.

»Od tistega, ki ga je prinesel.«

»No vidiš, potem pa ga naj kar ima. Tvoja hiša nima toliko prostora kot njegova. Njega Nemir v hiši ne more tiščati. Ker nima hiše.

Gospod Včeraj, ne gospod Jutri nimata hiše.

Zato lahko darilo mirno zavrneš. Brez slabe vesti, kot to imenuješ.

Tudi po materino. Ker se spodobi, ker je vljudno, da pustiš nekaj drugemu. Ker je vljudno. Moralno, ne veš prav, ampak tako si naučena,« je pridjal, če je že kdo pomislil, da klonira.

»Palček hišo si bom pospravila,« je rekla čez čas in bingljala z nogami.

»In novih daril, od teh dveh gospodov več ne bom sprejemala,« ga je objela in cmoknila na drobceno, iskrivo oko.

»In ker sem Palček sem moral do zdaj čakati, da si mi odprla vhodna vrata!?«

Tega ni izrekel povsem na glas, marsikomu pa gode.