Tema K

Takrat se mu je prvič zazdelo, da se premika. Ni vedel kaj, kam ali kako, a vendar. Do takrat se mu ni zgodilo prav nič, razen da je ždel v temi, nekje malo nad osrčjem Temne.

Začetek! Kako razburljiv dogodek! Premikanje! Opazoval je gosto temo okoli sebe in užival v gibanju. Potem je vlagal vse več truda v uživanje, saj se je občutek občutno raztapljal, dokler ni naposled zamrl. Nekje v Temni je povsem obstal.

»To je to?!« se je kregal.

»Vsaj čas si spoznal,« ga je mirila Temna.

»Kakšen čas?!« je kričal.

»Čas pred občutkom in čas po občutku,« je bila dokaj jasna, kljub popolni temi, ki jo je izžarevala.

»In v čem je razlika?!« je ves trepetajoč vprašal.

»Ti mi povej,« mu je namignila na popolno gibanje, ki ga je izvajal. Seveda tega ni opazil.

»Tresem se. To je vse. Ne morem verjeti, da je občutek premikanja izginil.«

»Kaj pa misliš, da je tresenje?«

»Emmm, ne bi vedel.«

»Tresenje je ponavadi ponavljajoče, enakomerno GIBANJE,« mu je nekako približala izkušnjo.

Temak se je zbral in skušal povezati tresenje z občutkom gibanja, ki ga je tako očaral.

»To ni nobeno gibanje! Nobene veze nima s tem, kar se mi je takrat zazdelo!« je bil neprepričljiv.

»Prav, torej se umiri in se nehaj tresti,« je bila mirna.

Ponovno se je zbral in malce celo napel, ravno dovolj, da bi se lahko sprostil.

»Tresem se,« je pogledal vanjo. Gledal je v prostrano črnino in temno mu je pomižiknila. Nič ni opazil.

»Umiri se,« ga je pomirjala, kar se je v danih okoliščinah dalo.

»Ne gre,« je naposled izdavil.

»Vidiš, torej se giblješ,« je še enkrat poskusila.

»Misliš?« se ni dal.

»Ne čutiš?«

»Čutim, vendar čutim tresenje in ne gibanje.«

»Prav. Si lahko pri miru?«

»Ne,« je bil jedernat.

»Torej se giblješ,« je rekla in se pogreznila še globlje vase.

»Ne, pa se ne,« si je tresoče rekel. Njej ni upal, ker ga je prepričala.

Še dolgo je tuhtal o občutku gibanja, ki ga je takrat prevzel. Priklical ga je v spomin, drezal in se potapljal vanj. Skrajno naveličan si je priznal, da nima nobene veze z gibanjem in da se še vedno trese. Prepustil se je in začutil…

»Premikanje!« je zakričal v Temno, ki je bila takšnih dejavnosti vajena.

Nekakšen val je šinil skozi njega. Zazdelo se mu je, da je srečen, kakor je slišal govoriti Temno.

»Se tresem zaradi želje?«

»Ni želja, bolj javljanje. Dobil si občutek, takoj zatem si javil.«

»Torej se zagotovo gibljem?« je bil brez potrebe previden.

»Javil si gibanje. Čez čas boš spoznal tudi zakaj,« mu je rekla in še zatemnila temno.

Temak se je razgledoval po notranjem občutenju in počasi je vanj mezelo spoznanje o gibanju, ki se ga je vse bolj očitno lotilo. Ali pa se je sam lotil gibanja? Tresel se je in tresel.

»Pet milijard let ždim v popolni temi! Potem pa tole!« se je kar na lepem razburil.

Seveda je govoril o svetlobnih letih, česar ni vedel.

»Zakaj mi nisi prej namignila, da se lahko gibljem?« je vprašal Temno.

»Nisi javil,« je bila sila preprosta.

»Nekaj javim in to se zgodi?« si je zaključil, saj jo je odneslo.

Še drugič ga je doletel občutek, da je srečen. Val.

»Javim temo!« se je nekega temnega obhoda zadrl v temo.

In teman prostor je zalila tema.

Še tretjič je dobil povsem jasen občutek, da je srečen. Val.

»Javim tri teme!«

In tri teme so zavile Temaka ter bljižnji kvadrant.

»Uf, kako obvladam,« si je čestital in se potapljal v temi.

Točno nasproti njega, se je v nedoločljivi razdalji nekaj zalesketalo. Popolnoma ga je pretreslo in spontano je povečal frekvenco. Z vso prisotnostjo je buljil svetleči mini zmazek, ki se je izrisoval na popolnem kontrastu, ki ga je širno obdajal. Leno se je povečeval in vedno bolj žarel. Gledal je kot pohoten škrat, ki je pravkar spoznal, da je impotenten.

»Kaj je to?«

»Reka Življenja.«

»A?!?«

»Spoznal si prostor,« je raje menjala taktiko približevanja.

»Prostor?!«

»Prostor, kjer reke ni in prostor, kjer reka teče.«

»Tega nisem javil, Temna!« je skoraj potožil.

»Javil si gibanje,« ga je opomnila.

»In sem prigibal do nje?« je še tipal.

»Si in to v stilu,« ga je hrabrila.

Seveda ni vedel kaj je stil, zato je raje vprašal:

»Se reka Življenja giblje?«

Nasmehnila se je in odtemnila.

Potem jo je prvič zaslišal. Njeno šumenje. Vabeči zvok, ki ga ni več izpustil. Tiha mogočna simfonija, je v popolni harmoniji prešla vse faze med pianopianissimo in fortefortissimo. Temak je z vsakim taktom zvišal svojo frekvenco in se z eksponentnim kubom bližal reki. Že je videl obalo, kjer so razmetana ležala izgubljena upanja in trpki spomini, ki jih ni videl. Prav tako ni opazil miljarde neuslišanih molitev in kupov radioaktivnega odpada, ne hipnotiziranih natiščanih bivališč. Tudi zombijev, ki so zažirali rečni živelj ni videl. Videl je le svetlobo reke Življenja, ki ga je popolnoma očarala.

»Kaj je to?!« se je drl.

»Svetloba, Temak,« mu je kot vedno, takoj odgovorila.

»Ime mi je Svetlana,« jo je popravil in plahutal proti mogočni strugi.

»Kam pa tako urno?« ga je še utegnila vprašati.

Neznaten pljusk je odgovoril.

Svetlani se je življenje odvijalo z neverjetno naglico. Mama jo je previla, nakar je spregovorila, shodila in že je bila v drugem okolju. Iz maminega in očetovega toplega objema v vrtec in šolo.

»Greš na izpit?« jo je malo zatem vprašal kolega.

Malenkost jo je spomnilo, da obiskuje fakulteto.

»Ne,ne,« je zmedeno odgovorila.

Zbežala je proč. Sedla je pod brezo in globoko vdihnila. Zdelo se ji je, da prvič v življenju. Začutila je odraslo telo ter vse sokove naenkrat. Vstala je in odšla proti skupini fantov, ki so najglasneje ogovarjali dekleta. Postavila se je pred njih in si jih ogledala. Prežvekovalec se ji ni zdel najprimernejši.

»Puno bi jo, ko žakl,« je prišepnil Baklja, kot so ga klicali.

Ni ji ušlo, zato je še enkrat pogledala in z največjim ženskim mojstrstvom osvajanja vseh časov, brez napake, izbrala drugega:

»Greva?«

Rodila je hčer in kmalu zatem še sina. Menjala je stanovanje, moža, nekaj ljubimcev, tri mačke, psa, legvana in konja. Ko jim je predstavila ljubico, je mož umrl, mlajši vnuk odšel od doma, najstarejša vnukinja pa doktorirala in potem vse skupaj raztrgala ter poteptala. Zvečer je sedela na priljubljenem sedišču, ki niti ni utegnilo postati priljubljeno, saj se je vse tako bliskovito odvijalo. Noč je pokukala skozi okna in globoko je vdihnila. Zdelo se ji je, da že drugič. Pogledala je v čaj, ki ga je povsem hladnega pestovala.

»Kaj se mi dogaja?«

Čaj je bil tiho. Vstala je in ga morda ravno zato odložila. Pok v kosteh in težak korak, jo je opomnil na kolk, ki je popolnoma izrabljen, sodeloval na zadnjem pohodu. Temne, grčave roke se se posute z rjavimi pegami tresle proti oknu. Obrisala je zarošeno, mrzlo steklo na velikem oknu, ki je gledalo iz hiše. Včasih tudi vanjo. Zima je z vsem čarom pritisnila, a videti ni bilo kaj. Razen teme, v katero se je široko zagledala. Spreletelo jo je po vsej hrbtenici, kot takrat, nekoč.

»Kaj se mi dogaja?« je dahnila in orosila komaj obrisano.

»V reki Življenja si,« je odgovorila Temna.

»Zakaj tako hitro mineva?!?« je bila povsem iz sebe.

»Tvoj občutek za čas je drugačen, Temak,« ji je rekla.

»Ja čas,« je zavzdihnila.

»Prehitro gre, ničesar ne razumem, zmedena sem,« je potarnala.

»Spomni se, je čas pred občutkom in čas po občutku.«

Skoznjo so zleteli spomini, tudi takšni, ki se jih dolgo ni zavedala. Srce ji je nabijalo in pogrelo jo je pod kosti. Mrzle noge, ki jih je poprej komaj grela, je zalil znan val. Odprla je okno in vdihnila oster, svež, suh in mrzel zrak. Začutila je vso moč reke Življenja, ki ji je pritekla nasproti.

»Torej je tudi čas med občutkom, ta čas je Zdaj,« je olajšano ugotovila.

»Kje si hodila deklica?« je rekla reka in ji šele tedaj pokazala vse zalive in obale, brzice in slapove, tolmune in akumulacijsko jezero..

Zvečer je krasila udoben ležalnik in si hladila želodec. Polna luna je izginila za oblaki in Svetlana je vprašala Temno:

»Ali pridemo do svetlobe vedno, kadar se v temi začnemo gibati?«

»Misliš, če vsaka pot vodi v življenje?« ji je rekla Temna in se umaknila Soncu, ki je posijalo nad reko Življenja.

»Ja?«