V rata, kis0|sk ala iz hod.

Po Prsti so drsela Vrata. Po čisto normalnih vratnih tečajih so drsela. Lep dan jih je preblisnilo, da želijo poiskati izhod. Vrata, so želela najti Vrata. Brilijantno. V bližini se je pojavila Palčica, ki se je igrala z zelišči.

»Pozdravljena, iščem Izhod,« so jo nagovorila Vrata.

»Pozdravljena Vrata. Kje ste pa prišla notri?« je odvrnila smejoča Palčica.

Vratom se je v trenutku pokazala vsa nesmiselnost razumskega pristopa. To se je dogajalo tudi vsem živim bitjem, ki so kdaj srečala Palčico. Mojstrica čutenja je bila. Med drugim.

»Eeeem, najbrž pri Vhodu?« so tipala vrata v praznino.

»Torej je enostavno! Ko boste našla Vhod, boste lahko našla tudi Izhod,« je sila enostavno rekla. Vrata je odneslo in zdrsnila so proti Vhodu. Precej jih je zanašalo. Niso vedela, kam.

»Kje naj iščem Vhod?« so iskala dodatno pomoč.

»Ni treba iskati, dovolj je, da se prepustite. Sam se odkrije,« je nežno odgovarjala.

Potem so oddrsala in pridrsala nazaj ter odprto gledala v Palčico.

»Našla smo Vhod!« so osmolila Vrata.

»Kako veste, da je Vhod?« ga je še malo posolila.

»Vrata so bila na stežaj odprta. Zunaj je utripal napis Vhod, zato je nedvomno,« so navdušeno drsala Vrata.

»Zakaj ste potem tukaj, če ste našla?« jim je prestavljala prestavo.

»Tam skozi ne smemo ven, saj je jasno vidna meja! Pa še utripa!« so zaškripala Vrata.

Zaškripala so predvsem zato, ker so mejo samo od daleč gledala. Niso se ji upala približati. Vendar so jo jasno videla. Palčica je z zeliščem nežno potegnila po Vratnih tečajih.

»Kako lahko trdite, da je tam meja? Saj še niste bila na meji?« je vprašala globlje.

Palčici se ne laže. To so vedela tudi Vrata. Zato so raje menjala strategijo, taktiko in izraz.

»Kako lahko ti trdiš, da tam ni meje?« so zato Vrata malce višje poskusila.

»Se strinjaš, da sem živo bitje?« je bila preprosta Palčica.

»Se,« so bila kratka, po hitri viziti. Njena toplota je grela ogromen prostor.

»Si ti bitje?« je vprašala Palčica.

»Sem,« so odgovorila.

»Torej boste lahko razumela. Kot Bitje sem dobila darilo. To je bilo zapakirano v škatli.«

Vrata so razumno prikimavala in pozorno sledila res enostavni razlagi.

»Veste kaj je škatla?« ni nerodno vprašala Palčica prisotnih.

»Podobna je kocki. Ima šest ploskev in dvanajst robov!« so naučeno zdrdrala vrata.

Večkrat so metala kocke in seštevala številke - kdaj bo, tako da so poznala obliko.

»Ali lahko rečeva, da je kocka dvanajstkrat omejena?« jih je že malce povrtela.

Vrata so se malo nagnila. Kocke so se jim namreč od nekdaj zdele frajerke. Ker tako znajo.

»Lahko rečeva, da je bilo življenje v škatli omejeno? Da je imelo mejo?« je vprašala Palčica, res je znala podajati, narediti prostor. Čisto, preprosto, Živo bitje.

»Lahko,« so zato Vrata preposto spoznala.

»Ko sem darilo našla in ga držala v roki, sem s tem že bila na meji. Se strinjate?«

Vrata so si predstavljala same sebe, kako v rokah držijo darilo. Začutila so, kako prijemajo robove škatle. Meje.

»Strinjam se,« so začutila Vrata.

»Potem sem darilo odprla. Takrat sem Videla življenje. Z rokami sem segla proti njemu in objela sva se. Kaj se je zgodilo z mejo?« jih je malo lovila.

Vrata so se zamislila nad tem, kako z rokami segajo v škatlo in dejansko prestopajo mejo. Spreletel jih je neznan občutek.

»Ja, šla si čez mejo! Razumem te!« so se kot majhna vratca veselila Vrata in poskakovala.

»Razum ni zato, da bi kaj razumeli, zato tudi niste spoznale. Zgrešile ste bistvo. Bistvo je, da meje ni. In ne, da greš čeznjo,« jim je menjala zobnike.

»Da ni meje lahko trdi samo tisti, ki jo je prečkal. Zato še enkrat trdim, da tam ni meje. Lahko prideš skozi,« je mirno zaključila Palčica.

Vrata so se z svežo vnemo ponovno približala Vhodu. Seveda z druge strani. Strah se je pojavil takoj, ko so silšala brnenje napisa Vhod. Kljub temu so vrata še malo pritisnila na svojo težko, kovano kljuko in se še malenkost primaknila meji.

Naenkrat so Vrata začutila silno vročino. Niso upala povsem blizu, nekaj časa so zataknjeno opazovala in zajel jih je silen mraz. Zazdelo se jim je, da gledajo v mejo med življenjem in smrtjo. Kar pobegnila so k Palčici.

»Tam je vendar meja med življenjem in smrtjo. Tam ne smem preko. Ne boš zdaj trdila, da si tudi njo prečkala. In da spet veš, da je ni?«

Palčica je, najraje od vseh, reševala nemogoča vprašanja. To navdušenje ji je prenesel njen najmanjši, a ne najmlajši, sin Palček. Odkar je spregovoril je reševal nemogoče.

»Veste, da živa bitja enkrat umrejo?« je vprašala Palčica.

»Ja. Lahko bi rekla tudi da porabijo darilo?« so potipala vrata v temo.

»Če vam bo lažje, lahko. To, da sem Živa, mi zagotavlja, da bom mejo dejansko dosegla. Brez naprezanja, strahu ali truda jo bom našla in se je tako prijela. Drži?« je vzhajala Palčica.

Vrata so se zamislila nad vsemi odhodi živih bitij, ki so jih nemalo videla.

»Strinjam se Palčica.«

»Če se bom meje dotaknila, jo bom slej ko prej tudi prestopila in ko se bom obrnila, bom lahko spoznala, če obstaja ali ne,« je bila sila preprosta.

Vrata niso več škripala. Potem so se prepustila. Kmalu so bila na znanem mestu. Odpor.

»Ampak jaz še vedno ne upam skozi! Kaj se bo zgodilo z menoj? Kaj če umrem?« so Vrata nizala novestare dvome.

Palčica je gledala nesrečno neživo bitje, ki se je balo da bo umrlo, če bo prečkalo mejo. Zato je Palčica posegla po stari metodi globljega zavedanja in Vrata so se lahko dosti lažje pogovorila s Palčico. Razmazana meja je odlična podlaga za sproščeno delovanje. Vrata so bila dovolj sproščena in Palčica je lahko odprla svoj odnos do smrti. Demistificirala je, bi rekel kakšen kitarist tam zg0raj.

Vseeno mi je, kako umrem.

Vseeno mi je kdaj umrem.

Vrata so lahko Videla živa bitja. Njihov začetek in konec. Rojstvo in smrt. Mnogo njih. Spremljala so jih na poti in jih na hitro opazovala. Potem so rekla:

»Kako ti je lahko vseeno, če umiraš počasi, od dolge naporne izčrpajoče bolezni ali nenadno, padeš in te ni? Razlika je pa ja vidna!«

Vseeno mi je zato, ker umiranje ne obstaja.

Oziroma, da boste res Videli, vam povem takole:

To kar vi |menujete Umiranje, |menujem sama Življenje.

In vseeno mi je kdaj umrem, zato ker živim Danes.

In če živim Danes, potem Danes ne morem umreti.

Ampak bom umrla Jutri.

Vendar, ker živim Danes, me to ne boli.

Ne bom umirala. Ampak bom umrla.

Do takrat pa bom živela.

Prav tako je vseeno, kako umrem.

Vseeno mi je, kakšne barve bo truplo in kje ga bodo vlačili ali pustili.

To se bo dogajalo Danes, sama pa bom takrat v Jutri.

In mi bo Vseeno, kakor mi je Danes vseeno, kaj se je z menoj dogajalo Včeraj.

Ker živim in obstajam v trenutku.

V trenutku zavedanja.

Kot Bitje s trenutkom nimam problemov.

Razumeva se in poznava. Od prvega trenutka J Zato te ne rabi biti strah.

Strahu lahko rečemo kvečjemu zaplet.

Zaplet pa bosta kvečjemu imela Življenje in Smrt, ko se bosta v trenutku srečala.

Na enem mestu namreč ni prostora za dva.

»Kaj pa če se na tistem prostoru združita? Zapleteta? Lahko to imenujem Zavedanje?« so se počasi odpirala Vrata.

»Kdo se vam zdi, da razločneje govori? Živi ali Neživi?« je pospešila Palčica.

»Neživi govorijo?!« so bila začudena Vrata.

»Kdo pa se sedaj pogovarja?« je mirno dozložila Palčica.

Če je Smrt končna, se je morala najprej roditi, da je lahko umrla.

Če je Življenje končno, potem je moralo najprej umreti, da se je lahko rodilo.

Če je Zavedanje neskončno, se še ni rodilo, ker še ni umrlo.

Kaj je Neobstoj?

Je prostor, kjer so vsi prostori, ki ne obstajajo.

Smrt?

Kaj je Medobstoj?

Je prostor, kjer so možni prostori, znotraj prostora.

Latentni, potencialni.

Življenje.

Kaj je Obstoj?

Je prostor, kjer so vsi prostori skupaj.

Zavedanje!

Smrt je omejena s prostorom.

Življenje je omejeno s prostorom.

Zavedanje ni omejeno.

Omejeni se ne zavedajo.

Potem so se Vrata obrnila in izstopila skozi Vhod. Šla so okoli in vstopila skozi Izhod in brž spet izstopila pri Vhodu. Od začetka so se vrtela zaletavo in nerodno, kasneje pa vedno bolj umirjeno in odločno. Vsekakor pa izredno vztrajno.

»Kaj počno Vrata, Palčica?« jo je enkrat vprašala Sredinka.

»Plešejo. Ples Večnosti, so ga imenovala.«

Že belja Lipe r0?

Raztreseno Bitje je v krču prestopalo pred darilom Življenja. Ni ga odprlo, niti dotikalo se ga ni. Čeprav je bilo več kot očitno, da je njegovo. Izbrano točno zanj, narejeno po meri.

»Pozdravljen neznanec. Kako bi raje živel, če bi že lahko izbiral? Kot žebelj ali kot pero?« je Bitje takoj vprašalo mimoidočega. Rešitev svojega problema je iskalo zunaj sebe.

»Pozdravljen znanec,« je odzdravil in mu ponudil toplo, mehko roko.

»Žebelj,. . .« je dodal.

Raztresenega je dokončno raztreslo. Tresoče je dvigoval prijemalo, saj še ni dobil odgovora.

». . .Pero Žebelj je moje ime,« je nadaljeval in ga enostavno sestavil.